16 september 2009

Nostalgična

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pričakovanje poti čez Ljubelj ni nič manjše kot je bilo, ko mi je bilo šest, sedem let (in tega je res daaaavno!) in se je tja čez hodilo le do prve trgovine. Po prašek, marmelado v lončkih, mandarine, banane, nepraženo kavo in … Milke! Mmmmm, kako so bile slastne... Celovca niti zavohali nismo (razen tistih, ki so bili že tudi v tistih časih premožni), ta je prišel precej pozneje. Klima tam gori ni nič kaj prijetna, ljudje so mi anti, ampak trgovine (da o Ikei niti ne govorim) me tu in tam potegnejo tja gor. Vedno, ampak res VEDNO, najdem kaj lepega. Res ne vem kdo naroča robo v naših trgovinah, ki prodajajo iste znamke. V LJ mi je nakupovanje vedno zoprno, v Celovcu pa tako prijetno metuljčkasto, da me že v Tržiču skoraj razpoči od pričakovanja. Tudi tokrat ni bilo drugače. Pa nisem želela tega deliti z vami, ampak nekaj, kar je tam, na avstrijski strani, ob cestah tako prijetno debeluškasto, luštkano, nasmeške kradoče… Prometni znak, ki označuje prepovedano prehitevanje vseh motornih vozil, razen enoslednih:



Naši so tako okorni in, ja, brezvezni. Ta, ah, ja, ta je pa tak bonbonček!