11 september 2009

Povest o dobrih ljudeh

. . . . . . . . . . . . . . . .

LJUBIM navadno pošto, ta osebni pečat, ko ti nekdo na roko napiše pismo ali kartolino, vnese sebe, doda prijazno misel, potoži o tem in onem, s tabo deli svoj svet. Ko se potrudi. Ko veš, da je storil to ZATE. Manj se navdušujem nad listki, ki jih poštar pusti v poštnem nabiralniku. Sreča, ki jo začutim, ko skozi reže poštnega nabiralnika zagledam, da v njem nekaj čaka name, prav hitro izpuhti, ko me pričaka tisti listek, ker 1. me vedno pošilja na eno od poslovalnic, ki mojemu bivališču ni najbližja (mi, prosim, nekdo razloži, v čem je geografska logika razpršenosti ljubljanskih poslovalnic?!) in 2. nikoli v svoji nenavadni sporočilnosti ni dovolj jasen, da bi vedel, po kaj pravzaprav jemlješ pot pod noge – uradno pisanje, pismo, ki ni imelo nalepljenih dovolj znamk, katalog ene od številnih spletnih trgovin, … Ker sem radovedna, se kaj hitro podvizam in že čakam pred okencem. Tokrat mi je pogled na majhno škatlico že nakazoval, pisava pa razkrila, njeno vsebino. Trenutek, ko se svet ustavi, dihanje upočasni in tla zaplešejo pod nogami. Ena velika in nepopisna SREČA. Radost. Ganjenost. Pred časom sem v prijateljičini počitniški hišici med pomivanjem posode opazila belo keramično skodelico, táko, ki je menda pripadala že nekaj rodovom, brez oznak, popolnoma bela, z rahlim reliefnim vzorcem, na dnu označena s številko 4. ''Bi jo kdo pogrešal, če bi nenadoma izginila?'' sem vprašala, tako bolj za hec. ''Kar vzemi jo'' je bil odgovor. Pa je nisem, ker … tako to pač ne gre. In v tej rjavi škatlici, ki sem jo vzhičena držala v rokah, je bila prav ta skodelica. Brez priloženega sporočila je s sabo nosila toliko vsega, da so bile besed odveč. In v grlu se je zadrgnilo, oči zasolzile in srce zapelo. Ker sem takrat vedela, da me ima tam nekdo preprosto … rad. Ljuba B., hvala.