. . . . . . . . . . . . . . . .
Zakonska zveza v mojem svetu
nič ne pomeni, spoštujem pa vsakogaršnjo odločitev, da se poroči. Čeprav … Vsi
se vendarle ne morejo poročiti, vsaj ne s tistim, s katerim bi se želeli.
Zaradi zakonodaje, ki predvideva, da gre za življenjsko
skupnost moža in žene oziroma da zakonsko zvezo lahko skleneta osebi različnega
spola.
Če naj bi veljala ustavna enakost pred zakonom, v skladu s katero so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli osebno okoliščino in če bi sledili 53. členu ustave, ki o zakonski zvezi pravi, da temelji na enakopravnosti zakoncev, potem bi zaplankanost trenutka, v katerem živimo, bila le nočna mora, iz katere se zbudimo, ostane pa nam le neprijeten občutek. V tem smradu suhih odtočnih cevi žal poslušamo ogabnosti ubogih na duhu, beremo odločitve Ustavnega sodišča, ki se jih ne spodobi komentirati (in so pravno sramotne), a so očitno enako ostudne, in odkimavamo od nejevere, ko že ničkolikokrat poslušamo, da tudi mednarodni dokumenti česa takega ne predvidevajo. Da bi se namreč osebi istega spola lahko tako kot ti in on(a) pred vesoljnim svetom objeli.
Gre za sprenevedanje. Gre za čisto človeško zlobo.
Vprašanje, na katero je moralo Ustavno sodišče odgovoriti, ko je presojalo, je bilo, ali je referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v skladu z ustavo dopusten. Ustava namreč določa, da referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.
Gre za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče ni bilo pripravljeno vsebinsko obravnavati zadeve. Vse, o čemer bi morali odločiti, je bilo, ali dopustnost sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem odpravlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Odgovor je enostaven. Kakšna bo naša presoja, izvemo v nedeljo. Pogumno.
Če naj bi veljala ustavna enakost pred zakonom, v skladu s katero so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli osebno okoliščino in če bi sledili 53. členu ustave, ki o zakonski zvezi pravi, da temelji na enakopravnosti zakoncev, potem bi zaplankanost trenutka, v katerem živimo, bila le nočna mora, iz katere se zbudimo, ostane pa nam le neprijeten občutek. V tem smradu suhih odtočnih cevi žal poslušamo ogabnosti ubogih na duhu, beremo odločitve Ustavnega sodišča, ki se jih ne spodobi komentirati (in so pravno sramotne), a so očitno enako ostudne, in odkimavamo od nejevere, ko že ničkolikokrat poslušamo, da tudi mednarodni dokumenti česa takega ne predvidevajo. Da bi se namreč osebi istega spola lahko tako kot ti in on(a) pred vesoljnim svetom objeli.
Gre za sprenevedanje. Gre za čisto človeško zlobo.
Vprašanje, na katero je moralo Ustavno sodišče odgovoriti, ko je presojalo, je bilo, ali je referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v skladu z ustavo dopusten. Ustava namreč določa, da referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.
Gre za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče ni bilo pripravljeno vsebinsko obravnavati zadeve. Vse, o čemer bi morali odločiti, je bilo, ali dopustnost sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem odpravlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Odgovor je enostaven. Kakšna bo naša presoja, izvemo v nedeljo. Pogumno.
