. . . . . . . . . . . . . . . .
Včeraj so minila štiri leta, odkar sva se vselila v to hišo, najin dom. Tisti dan sva z vabilom, ki je naslov te objave, povabila vse, ki so nama največ pomagali pri gradnji hiše. Dan, večer je bil prijeten, hiša polna, prva noč, preživeta v njej, pa je utonila v pozabo. Od utrujenosti sem namreč v hipu utonila v spanec. Vse od takrat je bivanje tu, kot bi bila vsak dan na počitnicah. Vmes se nama je pridružil Clei, pritepel Pavlin, spletla so se znanstva, prijateljstva, tudi zamere, praznovali smo skupaj in žalovali, če govorimo o T. in njegovih pajdaših, tudi veliko spili. Življenje na vasi, daleč stran od vsega, česar si vajen v mestu, je lahko fino ali pa tudi ne. Sama bi lahko živela tudi v bloku sredi Ljubljane in bila več kot zadovoljna, a če bi iz tega miru in prostranosti morala nazaj v mesto, bi najbrž tole »nekaj« pogrešala. Še vedno sicer sanjam o hiški na samem, daleč stran od ljudi, ampak – kdo pravi, da je tole za vedno? :)
Včeraj so minila štiri leta, odkar sva se vselila v to hišo, najin dom. Tisti dan sva z vabilom, ki je naslov te objave, povabila vse, ki so nama največ pomagali pri gradnji hiše. Dan, večer je bil prijeten, hiša polna, prva noč, preživeta v njej, pa je utonila v pozabo. Od utrujenosti sem namreč v hipu utonila v spanec. Vse od takrat je bivanje tu, kot bi bila vsak dan na počitnicah. Vmes se nama je pridružil Clei, pritepel Pavlin, spletla so se znanstva, prijateljstva, tudi zamere, praznovali smo skupaj in žalovali, če govorimo o T. in njegovih pajdaših, tudi veliko spili. Življenje na vasi, daleč stran od vsega, česar si vajen v mestu, je lahko fino ali pa tudi ne. Sama bi lahko živela tudi v bloku sredi Ljubljane in bila več kot zadovoljna, a če bi iz tega miru in prostranosti morala nazaj v mesto, bi najbrž tole »nekaj« pogrešala. Še vedno sicer sanjam o hiški na samem, daleč stran od ljudi, ampak – kdo pravi, da je tole za vedno? :)
