. . . . . . . . . . . . . . . .
Nerada se pustim slikati, še manjkrat se slikam sama (če sploh?). Ne vem, na splošno sem kritična do vseh in tudi do sebe, in še takrat, ko me končno kdo ujame v objektiv, sem nesrečna zaradi tega ali onega, vsekakor pa zaradi celostne podobe, ki jo vidim. Debela, grda, stara, tečna, v najboljšem primeru nefotogenična... Ugotavljam, da mi je žal. Seveda ne, ker sem, kakršna sem, ampak ker se mi je zaradi tega negativnega odnosa do fotografiranja v nepovrat izgubilo deset, petnajst let življenja. Moja podoba minulega časa skorajda ne obstaja. Ja, živimo za danes in jutri, ne živimo od spominov na to, kakšni smo bili videti, ampak so naši spomini povezani s kraji, občutki, okusi, vonji... Vsega tega sta polna moja glava in srce, cela jaz lahko na primer ob določenem vonju prikličem ljudi, slike in hotenja določenega trenutka. Sem kot filmska kamera, ki se nikoli ne ugasne. :) Ampak vseeno me danes preplavlja tak neznosen občutek žalosti za vse izginule podobe lastnega obraza in telesa, mene. Jaz skozi čas v vseh podobah preteklosti, ki jih odvrtim pred očmi, skoraj ne obstaja. Še tistih nekaj podob, ki so bile, sem spretno izbrisala, ker si takrat nisem bila všeč, danes pa, ko gledam nekaj ohranjenih, vendarle ugotavljam, da časovna razdalja omehča grobosti trenutka. Leta sprejemanja sebe kritičnosti obklešejo ostrino. Morda je čas, da se ravnam po naslednji modrosti:
"In general, I try not to be too critical of myself or of others… So when I’m on the subway, I’ve made it a habit to look at every single woman and find one thing that’s beautiful about her. It’s a good practice, and it’s actually so easy to do. I don’t want to be a critical person, and I don’t want people to look at me in that way, either. Because when you’re being so critical of other people, you ultimately turn that on yourself. It goes full circle." (P. K.)
Nerada se pustim slikati, še manjkrat se slikam sama (če sploh?). Ne vem, na splošno sem kritična do vseh in tudi do sebe, in še takrat, ko me končno kdo ujame v objektiv, sem nesrečna zaradi tega ali onega, vsekakor pa zaradi celostne podobe, ki jo vidim. Debela, grda, stara, tečna, v najboljšem primeru nefotogenična... Ugotavljam, da mi je žal. Seveda ne, ker sem, kakršna sem, ampak ker se mi je zaradi tega negativnega odnosa do fotografiranja v nepovrat izgubilo deset, petnajst let življenja. Moja podoba minulega časa skorajda ne obstaja. Ja, živimo za danes in jutri, ne živimo od spominov na to, kakšni smo bili videti, ampak so naši spomini povezani s kraji, občutki, okusi, vonji... Vsega tega sta polna moja glava in srce, cela jaz lahko na primer ob določenem vonju prikličem ljudi, slike in hotenja določenega trenutka. Sem kot filmska kamera, ki se nikoli ne ugasne. :) Ampak vseeno me danes preplavlja tak neznosen občutek žalosti za vse izginule podobe lastnega obraza in telesa, mene. Jaz skozi čas v vseh podobah preteklosti, ki jih odvrtim pred očmi, skoraj ne obstaja. Še tistih nekaj podob, ki so bile, sem spretno izbrisala, ker si takrat nisem bila všeč, danes pa, ko gledam nekaj ohranjenih, vendarle ugotavljam, da časovna razdalja omehča grobosti trenutka. Leta sprejemanja sebe kritičnosti obklešejo ostrino. Morda je čas, da se ravnam po naslednji modrosti:
"In general, I try not to be too critical of myself or of others… So when I’m on the subway, I’ve made it a habit to look at every single woman and find one thing that’s beautiful about her. It’s a good practice, and it’s actually so easy to do. I don’t want to be a critical person, and I don’t want people to look at me in that way, either. Because when you’re being so critical of other people, you ultimately turn that on yourself. It goes full circle." (P. K.)
