. . . . . . . . . . . . . . . .
Med novoletnimi voščilnicami, ki so prispele na moj/najin naslov,
je bila najlepša, najbolj izvirna tista, ki jo je poslal G. G. si zasluži več kot
le omembo, a za tokrat naj zadostuje podatek, da je odličen oče dveh
navihanih fantov. Voščilo je bilo napisano na roko, priložena pa semena
bazilike, zato da se moja zgodba lahko začne. Kakšna zgodba, bo jasno, ko boste
prebrali celotno voščilo, ki je v resnici šolski spis, opremljen s čudovitimi
ilustracijami in oblikovano kot knjižica. Knjiga kot voščilnica.
"Nekoč je v gozdu rastel hrast. Imel je polno želodov. Eden
izmed njih sem bil jaz. Nekega dne je zelo pihalo. Komaj sem se držal na veji.
Aaaa, padel sem na tla! Eno noč sem skrit pod listjem prespal pod drevesom
poleg ostalih bratcev, ki so padli na tla. Naslednjo noč sem v temi zagledal
grozljive rdeče oči. O, ne, bil je divji prašič! Upal sem, da nas ne bo zavohal
in zagledal. In mogoče celo pojedel. A
bilo je že prepozno. Začutil sem smrad prašičjega zadaha. In verjemite mi, ni
se dobro končalo! Vse skupaj nas je požrl. Potem se ne spomnim, kaj se je
dogajalo, a prebudil sem se v še večjem smradu. V prašičjem dreku. Še sreča, da
je začel padati dež, potem sijati sonce. In kmalu sem zrasel v velik hrast, saj sem dobil veliko gnojila. Sedaj na
meni spet rastejo želodi. In ko piha, jih skrijem pod svoje veje…
Obožujem izvirnost, še bolj pa starše, ki znajo vzgajati
otroke.