12 januar 2014

Znajti se v dreku

. . . . . . . . . . . . . . . .

Med novoletnimi voščilnicami, ki so prispele na moj/najin naslov, je bila najlepša, najbolj izvirna tista, ki jo je poslal G. G. si zasluži več kot le omembo, a za tokrat naj zadostuje podatek, da je odličen oče dveh navihanih fantov. Voščilo je bilo napisano na roko, priložena pa semena bazilike, zato da se moja zgodba lahko začne. Kakšna zgodba, bo jasno, ko boste prebrali celotno voščilo, ki je v resnici šolski spis, opremljen s čudovitimi ilustracijami in oblikovano kot knjižica. Knjiga kot voščilnica.


"Nekoč je v gozdu rastel hrast. Imel je polno želodov. Eden izmed njih sem bil jaz. Nekega dne je zelo pihalo. Komaj sem se držal na veji. Aaaa, padel sem na tla! Eno noč sem skrit pod listjem prespal pod drevesom poleg ostalih bratcev, ki so padli na tla. Naslednjo noč sem v temi zagledal grozljive rdeče oči. O, ne, bil je divji prašič! Upal sem, da nas ne bo zavohal in zagledal. In mogoče celo pojedel. A bilo je že prepozno. Začutil sem smrad prašičjega zadaha. In verjemite mi, ni se dobro končalo! Vse skupaj nas je požrl. Potem se ne spomnim, kaj se je dogajalo, a prebudil sem se v še večjem smradu. V prašičjem dreku. Še sreča, da je začel padati dež, potem sijati sonce. In kmalu sem zrasel v velik  hrast, saj sem dobil veliko gnojila. Sedaj na meni spet rastejo želodi. In ko piha, jih skrijem pod svoje veje…


Obožujem izvirnost, še bolj pa starše, ki znajo vzgajati otroke.