Preprosto.

. . . . . . . . . . . . . . . .


Lepa je tale jesen, barvasto opojna, še zlasti, ko se nebo proti večeru zavije v najlepše barve in izvablja tisti vzdih iz globin pljuč, iz pljučnih mešičkov, pravi poklon Naravi. Tako lepo! V meni pa nemir, vulkan brbota, se jezi in je nemiren. Potrebujem mir, rada bi imela čas, trenutke za dokončanje nečesa, a se iz povsem nedolžnih reči znova in znova dvigne orkan besa in me še dolgo ne spusti. Ufffffff, globok vdih, globok izdih... Pozabljam, da je lahko tudi preprosto. Tako preprosto.