. . . . . . . . . . . . . . . .
V redu, sprejemam, da bomo vedno razdeljeni na ene in druge, in vem, da sovraštvo ne pozna meja. Zavedam se, da največkrat vztrajanje na nečem nima veliko opraviti z resnico ali dejstvi, ampak s prepričanji, ki so nam jih vcepili, s katerimi smo zrasli in katerih nasledniki smo, ne da bi se v resnici vprašali, zakaj mislimo tako, kot mislimo. Torej, ovce. Kljub temu so stvari, o katerih bi moral odločati in pri njih prevladati zdrav razum. Ne dvomim, da je posamezna zgodovinska osebnost prej negativno kot pozitivno označena, velikokrat povsem upravičeno. Ob nekaj dobrih, se večina spominja grozljivih stvari, ki so jih zakrivili. Prav je tako in ne gre pozabiti, da so premnogi zaradi njihovih dejanj trpeli. Strinjanje je vsesplošno. Kar jezi in vsakič znova preseneča je, da je tako lahko kot negativca prikazati eno in istočasno pozabiti na vse zlo, ki ga prizadeva ali ga je prizadejal nekdo drug, a ta drug je »naš«, torej »dober«, in zato ne gre pretirano kritično ocenjevati njegove osebnosti, medtem, ko prvi, ki ti je po defaultu ogaben in tuj, takojci sodi na grmado in že mečemo vžigalice gor. Velja, Titova cesta/ulica naj za vekomaj izgine. Najbrž sem ena redkih, ki je odločbo Ustavnega sodišča v resnici prebrala in kot človeka me boli razlogovanje, ki ga je sodišče pri tem uporabilo. O kakšnem človekovem dostojanstvu (ki ga označujejo kot omejitev pri odločanju demokratično izvoljenih predstavniških organov) si upajo govoriti, ne da bi istočasno predlagali revizijo vseh poimenovanj ulic, naselij, cest (vem, Ustavno sodišča odloča le o zadevi, ki mu je predložena in ne splošno, o vsem, kar bi lahko bilo povezano z obravnavano zadevo)? Ob upoštevanju te odločbe je treba ponovno preučiti na primer vsa poimenovanja po raznoraznih »svetnikih«, pripadnikih katoliške cerkve, te organizacije, ki sistematično posiljuje nedolžne, za vedno uničuje mlado in staro, deluje povsem v nasprotju s tistim, kar govorijo, in vendar ni opravičil, ni kesanja, ni poprave krivic, ni iskrenega obžalovanja, ni ničesar, le eno in isto dogmatično nadaljevanje širjenja pravljic, ki niso dobre niti za lahko noč?! Tu se bodo najbrž sklicevali na ločenost države in cerkve, ampak ulic in cest ne poimenuje cerkev, ampak taista (državna!) »oblast«. Pih! Če ne sme biti Titova, naj ne bo niti Janeza Pavla II.! Naj bo po nekom dobrem, po nekom splošno priznanem, po nečem, kar je generacijam lepšalo vsakdan. Naj bo po zverinicah iz Rezije, po Kekcu in Rožletu, po Martinu Krpanu, in če bi naša zaplankanost dopuščala, naj bo po Piki Nogavički in Baltazarju. Ne, to ni sovražni govor, to je svoboda izražanja.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
V redu, sprejemam, da bomo vedno razdeljeni na ene in druge, in vem, da sovraštvo ne pozna meja. Zavedam se, da največkrat vztrajanje na nečem nima veliko opraviti z resnico ali dejstvi, ampak s prepričanji, ki so nam jih vcepili, s katerimi smo zrasli in katerih nasledniki smo, ne da bi se v resnici vprašali, zakaj mislimo tako, kot mislimo. Torej, ovce. Kljub temu so stvari, o katerih bi moral odločati in pri njih prevladati zdrav razum. Ne dvomim, da je posamezna zgodovinska osebnost prej negativno kot pozitivno označena, velikokrat povsem upravičeno. Ob nekaj dobrih, se večina spominja grozljivih stvari, ki so jih zakrivili. Prav je tako in ne gre pozabiti, da so premnogi zaradi njihovih dejanj trpeli. Strinjanje je vsesplošno. Kar jezi in vsakič znova preseneča je, da je tako lahko kot negativca prikazati eno in istočasno pozabiti na vse zlo, ki ga prizadeva ali ga je prizadejal nekdo drug, a ta drug je »naš«, torej »dober«, in zato ne gre pretirano kritično ocenjevati njegove osebnosti, medtem, ko prvi, ki ti je po defaultu ogaben in tuj, takojci sodi na grmado in že mečemo vžigalice gor. Velja, Titova cesta/ulica naj za vekomaj izgine. Najbrž sem ena redkih, ki je odločbo Ustavnega sodišča v resnici prebrala in kot človeka me boli razlogovanje, ki ga je sodišče pri tem uporabilo. O kakšnem človekovem dostojanstvu (ki ga označujejo kot omejitev pri odločanju demokratično izvoljenih predstavniških organov) si upajo govoriti, ne da bi istočasno predlagali revizijo vseh poimenovanj ulic, naselij, cest (vem, Ustavno sodišča odloča le o zadevi, ki mu je predložena in ne splošno, o vsem, kar bi lahko bilo povezano z obravnavano zadevo)? Ob upoštevanju te odločbe je treba ponovno preučiti na primer vsa poimenovanja po raznoraznih »svetnikih«, pripadnikih katoliške cerkve, te organizacije, ki sistematično posiljuje nedolžne, za vedno uničuje mlado in staro, deluje povsem v nasprotju s tistim, kar govorijo, in vendar ni opravičil, ni kesanja, ni poprave krivic, ni iskrenega obžalovanja, ni ničesar, le eno in isto dogmatično nadaljevanje širjenja pravljic, ki niso dobre niti za lahko noč?! Tu se bodo najbrž sklicevali na ločenost države in cerkve, ampak ulic in cest ne poimenuje cerkev, ampak taista (državna!) »oblast«. Pih! Če ne sme biti Titova, naj ne bo niti Janeza Pavla II.! Naj bo po nekom dobrem, po nekom splošno priznanem, po nečem, kar je generacijam lepšalo vsakdan. Naj bo po zverinicah iz Rezije, po Kekcu in Rožletu, po Martinu Krpanu, in če bi naša zaplankanost dopuščala, naj bo po Piki Nogavički in Baltazarju. Ne, to ni sovražni govor, to je svoboda izražanja.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
[14. točka obrazložitve odločbe U-I-109/10 - 14. O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Oblastnega delovanja državnih in občinskih organov, ki ima simbolni pomen, namreč ni mogoče enačiti z izražanjem različnih mnenj in prepričanj posameznikov ali skupin; njihova pravica do izražanja mnenj in stališč, ki so lahko celo nasprotna temeljnim ustavnim vrednotam, je v okviru svobodne in pluralne družbe utemeljena v ustavnih določbah o svobodi vesti in svobodi izražanja. Nasprotno pri oblastnih organih pri izražanju določenih vrednot ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti. Oblast mora vedno ravnati v javnem interesu, pri tem pa mora spoštovati ustavne omejitve, ki izhajajo iz ustavnih načel ter iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker izražanje vrednot, ki so nasprotne temeljnim ustavnim vrednotam, ne more biti v javnem interesu, presoja ustavnosti oblastnega ravnanja ni podvržena načelu sorazmernosti (tj. tehtanju med javnim interesom in prizadetimi ustavnimi vrednotami), temveč je takšno ravnanje samo po sebi protiustavno. Z ustavnopravnega vidika je tako povsem nekaj drugega, če določene protiustavne vrednote zagovarja in podpira posameznik v okviru svojega osebnega prepričanja, kot če se s temi vrednotami prek simbolov poistoveti oblast.]
