21 april 2011

Silva

. . . . . . . . . . . . . . . .


Tole je Silva, kura, ki je tako polna sama sebe kot Fructalov sok. Taka možača je, da bi ji najraje rekla Silvo, ampak potem ne bi bila kura, kajne? No, tale debelinka že pet let sedi na moji delovni mizi in spremlja vsak moj gib, pozna vsa moja mnenja, molče prenaša moje večno zlivanje žolča nad tem ali onim, skratka, gospa ima jeklene živce. Te dni sem bolj molčala, zato pa veliko več govorila v pisani besedi. Počasi se bližam koncu pisanja in upam, da čez kakšna dva meseca, enkrat takrat, ko bova s T. uživala v kamniti hiški na morju, vse skupaj v natisnjeni obliki dam v branje še komu, ne le sebi. Vmes zaznavam minevanje dni, ne ur, ker je čas neusmiljena dimenzija in sem ujeta v petek, za katerega je videti, da še preden se konča, že pride novi. Hmmmmm. Drenjam se med množico ljudi na ljubljanskih ulicah (sploh kdo dela, hodi v šolo, ...?), opažam kolesa na modri nebesni podlagi, čutim razpad sistema v deželi, ki ne zna biti samostojna in enotna, cmokljam štirinožko in se izgubljam v sanjarjenjih, ki mi jih ponujata svetova knjig in filmov... Naj bo tudi vam lepo.