. . . . . . . . . . . . . . . .
Tu sem, ves čas. Medtem ko ste morda mislili, kako se spet zabavam nekje po evropskih prestolnicah, sem tiho ždela na tej strani in v pomanjkanju energije razmišljala, kje vse se te dni skrivajo ljudje. Nikar me ne razumite narobe. Čudovito se mi zdi, da je mesto prazno, da ni ne hrupa ljudi ne prometa, da je vse v nekem prijetnem zazibanem stanju, kjer resnično slišiš ptiče žvrgoleti, Ljubljanico, kako se lenobno vije vzdolž svoje struge in kako vetrc lepo zaniha še čisto mehko, komaj skobacano listje kmalu kmalu bogatih krošenj. Kot bi se čas ustavil, čeprav se ni, in kot bi se ljudje izselili, čeprav se niso. Nihče ne dela, nihče ne hiti, vsi gledajo še kam drugam, ne le v tla. Pretekle dni sem vstajala zgodaj in trudna pozno v noč legala spat, vmes pa sem fizično trdo delala tam doli, kjer bo nekoč moj poštni nabiralnik, kamor mi boste lahko pošiljali čisto prava pisma. :) Hiško čez cesto smo razkrili in ji dali novo ostrešje, novo streho, zbili nova tla, polepšali stene in nasuli pesek po spodnjih tleh. V hiši sva zaprla še zadnje prehode, kjer si je veter izboril pot v sobane in pobrusila vseh deset čudovito lepih stolov, ki so nama jih lani tak čas podarili v bližnjem gasilskem domu. Gre za prav posebne stole, ki so bili nekoč za sedala v lokalnem kinu (kulturnem domu) in ki gasilcem prav čisto nič ne pomenijo, nama pa odkritje in delček zgodovine za vse večne čase. Ko bodo nared, jih pokažem. Pa lesene žlebove smo na macesnove kljuke obesili pod streho, da zdaj dež presenečeno ugotavlja, kako mehko se lahko spusti na tla. Ste firbčni, kajne, kako za vraga so videti leseni žlebovi in kateri kljukci si jih upajo povezniti na hiškino kapo? Ha, midva si upava, ker se greva bioprebivalca tega planeta. :) Vmes sva za dva dni prišla v službo in šele zdaj razumem besede moje matere, ki jih je izgovarjala dobrih dvajset let nazaj, kako si gre v službo odpočit. Res, moja služba je čisto nasprotje fizičnega izgorevanja, ki se dogaja čez vikend in je v resnici počitek. Tu sedim in vse, kar potrebujem, je čista glava, zdrav razum in prava mera jeze nad napakami drugih in že je vse spisano. Tako najbrž je, če imaš rad službo, kar jo jaz imam. Malo manj prijetno je tu, če manjka kakšne štiri petine oseb, kar delež dela, ki odpade nate, dvigne za približno enako količino. V torek bo že bolje. Kar ne gre upati tej državi, ki tone vse globlje. Priznajmo si, da ne znamo biti gospodar na svojem, da vedno potrebujemo gospodarja, zato da smo potem najboljši. Že vse od lastne države se vedemo, kot da nam je vse skupaj dano za določeno količino časa, v katerem pokradimo, pogoljufajmo, naberimo in zafrčkajmo, ker potem bo itak prišel nekdo in nas bo rešil iz te godlje. Nekako si ne znamo priznati, da je tole, kar imamo, naše in da nihče ne bo hotel opustošenja, ki ga že dvajset let tvorno tvorimo. Obupni smo... Pa vseeno gradim dom. In ob tem presenečena ugotavljam, da dežne kaplje sedajo na regratovo lučko, ki ostane enako lepo okrogla in polna, kot bi se je nič ne dotaknilo, ko pa pihnem vanjo, se delci razletijo na vse strani. Hmmm, čudni so zakoni narave...
Tu sem, ves čas. Medtem ko ste morda mislili, kako se spet zabavam nekje po evropskih prestolnicah, sem tiho ždela na tej strani in v pomanjkanju energije razmišljala, kje vse se te dni skrivajo ljudje. Nikar me ne razumite narobe. Čudovito se mi zdi, da je mesto prazno, da ni ne hrupa ljudi ne prometa, da je vse v nekem prijetnem zazibanem stanju, kjer resnično slišiš ptiče žvrgoleti, Ljubljanico, kako se lenobno vije vzdolž svoje struge in kako vetrc lepo zaniha še čisto mehko, komaj skobacano listje kmalu kmalu bogatih krošenj. Kot bi se čas ustavil, čeprav se ni, in kot bi se ljudje izselili, čeprav se niso. Nihče ne dela, nihče ne hiti, vsi gledajo še kam drugam, ne le v tla. Pretekle dni sem vstajala zgodaj in trudna pozno v noč legala spat, vmes pa sem fizično trdo delala tam doli, kjer bo nekoč moj poštni nabiralnik, kamor mi boste lahko pošiljali čisto prava pisma. :) Hiško čez cesto smo razkrili in ji dali novo ostrešje, novo streho, zbili nova tla, polepšali stene in nasuli pesek po spodnjih tleh. V hiši sva zaprla še zadnje prehode, kjer si je veter izboril pot v sobane in pobrusila vseh deset čudovito lepih stolov, ki so nama jih lani tak čas podarili v bližnjem gasilskem domu. Gre za prav posebne stole, ki so bili nekoč za sedala v lokalnem kinu (kulturnem domu) in ki gasilcem prav čisto nič ne pomenijo, nama pa odkritje in delček zgodovine za vse večne čase. Ko bodo nared, jih pokažem. Pa lesene žlebove smo na macesnove kljuke obesili pod streho, da zdaj dež presenečeno ugotavlja, kako mehko se lahko spusti na tla. Ste firbčni, kajne, kako za vraga so videti leseni žlebovi in kateri kljukci si jih upajo povezniti na hiškino kapo? Ha, midva si upava, ker se greva bioprebivalca tega planeta. :) Vmes sva za dva dni prišla v službo in šele zdaj razumem besede moje matere, ki jih je izgovarjala dobrih dvajset let nazaj, kako si gre v službo odpočit. Res, moja služba je čisto nasprotje fizičnega izgorevanja, ki se dogaja čez vikend in je v resnici počitek. Tu sedim in vse, kar potrebujem, je čista glava, zdrav razum in prava mera jeze nad napakami drugih in že je vse spisano. Tako najbrž je, če imaš rad službo, kar jo jaz imam. Malo manj prijetno je tu, če manjka kakšne štiri petine oseb, kar delež dela, ki odpade nate, dvigne za približno enako količino. V torek bo že bolje. Kar ne gre upati tej državi, ki tone vse globlje. Priznajmo si, da ne znamo biti gospodar na svojem, da vedno potrebujemo gospodarja, zato da smo potem najboljši. Že vse od lastne države se vedemo, kot da nam je vse skupaj dano za določeno količino časa, v katerem pokradimo, pogoljufajmo, naberimo in zafrčkajmo, ker potem bo itak prišel nekdo in nas bo rešil iz te godlje. Nekako si ne znamo priznati, da je tole, kar imamo, naše in da nihče ne bo hotel opustošenja, ki ga že dvajset let tvorno tvorimo. Obupni smo... Pa vseeno gradim dom. In ob tem presenečena ugotavljam, da dežne kaplje sedajo na regratovo lučko, ki ostane enako lepo okrogla in polna, kot bi se je nič ne dotaknilo, ko pa pihnem vanjo, se delci razletijo na vse strani. Hmmm, čudni so zakoni narave...
