Nedelja kot vsaka druga. Praznična nedelja, ki s tišino reže skozi dan. Veter brije in grozi, da bo dvignil streho domovanju, sonce je ujeto v puščavski prah in ustvarja dimno zaveso navidezne mirnosti. Vse mine, tudi to bo.
Opazujem dan skozi okno in vidim večer, ki se bo priplazil okoli ovinka. In z njim tema in noč in sanje in prebujanje v nov dan. Pričakovanja, vsa ta pričakovanja drugačnosti.
Poplesavanje srca brez skritih načrtov. Izmenjava misli, deljenje želja in sanj, razgaljanje. Predajanje. Razgrinjanje brez zavor, brez zadržkov. Kot takrat, ko zadržiš dih, se primeš za noge in z višine skočiš v modrino. Hip najlepših obetov. Potem pa nazaj v resničnost, v razčaranje.
Če bi človek vedel, da je pomemben pogled, da utrip srca nikoli ni isti prejšnjemu, da nič nima povsem enakega okusa, kot ga je imelo še maloprej, bi zadrževal dih še dlje, bi stisnil v objem, iz katerega nikoli ne bi izpustil. A vse hoče drugam, naprej, nazaj, vstran, še bližje, še dlje. Nič ne o(b)stane. Kot opazovanje ljudi v ljubem mestu – sediš, piješ, čas mineva, zdaj te boža sonca, zdaj se nate spusti senca, ljudje drsijo mimo, nasmeh lebdi na obrazu in vse je v čarobnem ravnovesju. Namesto pogleda skozi okno, namesto slovesa.
