Zdi se, da so naša usta polna besed o ljubezni – kako si jo želimo, kako po njej hrepenimo, kako jo imamo in je ne damo, kako je nujno potrebna, zakaj vedno tudi boli in še in še tega.
Resnica je, da ljubezen preprosto je. Vsepovsod in tudi v nas. Srce, ta organ, ki ga z njo povezujemo, zmore in prenese veliko in še več. V nas je toliko ljubezni, da včasih ne vemo, kam z njo. Tisti občutek, da te bo razneslo. Tisti občutek, ko si sit, a nisi jedel že ves dan. Ničesar ne potrebuješ, dovolj je, da si.
Ljubezen daje vero v vsemogočnost posameznika. Zmore premikati gore in razpirati vode, nalezljivo leze v vse pore človeka. Če je ni, se počutimo otopeli, vse se nam zdi brezbarvno in zaman, eno samo trpljenje. Res smo nemogoči. Namesto, da bi znali živeti v nekem medprostoru, v nekem medčasju med ekstazo in dnom, želimo ekstreme. Ne le, da si želimo ljubezen, grabiti jo hočemo, ubesediti, zapreti vase za zmeraj.
A ne gre. Res je, če prižgemo vse luči v prostoru, se nenadoma najbolj temen dan zdi svetel in mehak. Pa ni. Gre za utvaro. Enako je z ljubeznijo – ne moreš jo ustvariti, lahko pa jo pričaraš. Poješ tisto torto, greš na tisti koncert, zbrcaš se na sprehod, prižgeš svečo pokojnemu, obiščeš starše, nasmehneš se neznancu. Majhnim škratom ljubezni takrat zaploskajo ritnice in podarijo ti dan za ljubezen.
