05 april 2024

Kvadratni mehurček

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak dan se v našem življenju zgodi nekaj posebnega. Najpogosteje to spregledamo ali ne cenimo dovolj, morda mislimo, da je premalo, morda se ne zavedamo, da se dogaja nekaj čarobnega, morda se nam zdi, da gre le za utrinek drugačnosti v nizanju enakih ali podobnih dogodkov. Tako malo je dovolj, da se utrip pospeši ali da se povrne vera v dobro v človeku.

Nedolgo nazaj me je v želji, da vrnem malce ravnovesja v porušeno osebno vesolje, vodilo v bližnje srečanje mojega avta s količkom in ko sem že skorajda zavila s parkirišča, ker me je minila volja do prvotnega namena, mi je nekaj šepnilo, naj vendarle storim, kar sem se namenila. In sem. Na poti do vhoda me je presenetil glas, kako čudovit je dežnik, »lep, a nenavaden, res poseben«, sem vedela, da je govora o mojem. Ta dežnik je z mano že desetletje in vsakokrat, ko dežuje in sem zunaj, se razveselim, da ga bom lahko uporabila. Prav takega, a v drugi barvi, sem videla v filmu ljubega režiserja v čudovitem prizoru, kar me je vodilo do iskanja prav takega in takojšnjega nakupa. Eden tistih nakupov, ki se tisočkrat povrnejo in ki vsakokrat znova obudijo prav tisti filmski prizor. Čudovita zmožnost možganov in spomina, da nas vrnejo v trenutek neizmerljive vznesenosti ali celo sreče. Ko sem se vračala proti avtu, lokacijo katerega sem zaradi dramatičnosti trenutka bližnjega srečanja s količkom skorajda popolnoma izbrisala iz spomina, sem pod streho v roki, mojo večno srečo, ujela pogled moškega za volanom avta, ki je ravno speljeval in počakal, da sem prečkala cesto, in ko sem videla, da gre za prav tistega, ki je prek dežnika ogovoril mene, so možgani odreagirali, kot da sem srečala znanca – malce sem pridvignila dežnik in se nasmehnila, moški mi je vrnil nasmeh, bilo je, kot da se poznava, resnica pa je, da se ne in da je velika verjetnost, da se nikoli več ne srečava. Takšnih srečanj se v dobrih petindvajsettisoč dneh, kolikor nam jih življenje podari, zgodi veliko. Nič zato, če nimajo otipljivih posledic.

Včasih se v dnevu, za katerega si želiš, da bi končno položil glavo na vzglavnik, zamižal in potonil v spanec, a se nikamor ne premakne, za povrh vate meče zamude in male jeze in odpira poti nestrpnosti, zgodi lušten, neponovljiv stavek. Včeraj je bil tak dan – zadnji let na dolgi poti se je po dolgi zamudi prevešal v nov dan in namesto naučenih besed opravičila nas je pilot nagovoril z: »Vem, da se ta let dogaja prepozno, a če pogledate skozi okna v noč, boste na nebu videli neverjetno lep severni sij.«. In res – pred našimi očmi se je odvijal čudež narave, lep do solza, tak, da si primažeš klofuto, ker si še maloprej videl le črno noč dolgega dneva in se smilil sam sebi.

Dogodki in ljudje nam barvajo dneve. Na nekatere nikoli niti pomislimo ne, glede določenih se nam morda kdaj, ob najbolj neverjetnem trenutku, zastavi vprašanje, kje so, potem pa so še tisti redki, na katere pomislimo večkrat, četudi morda nočemo ali nimamo otipljivega pojasnila, zakaj. Kdo ve, morda tudi na nas nekdo misli prav ta hip. Ali pa si to vsaj domišljamo.