O pismih sem pisala že nekajkrat, zlasti o tem, da so mi pri srcu. Najbolj tisti del, ko ga zagledam v poštnem nabiralniku, pravega, papirnatega, ki je prepotoval razdalje, bil napisan na izbran papir, zanj kupljena znamka ter odposlan in premetan skozi številne roke. Besede so mi všeč, če pridejo od srca in so namenjene prav meni, še toliko bolj. Na pisma me je spet odneslo, ker sem nedavno prebrala Kafkova pisma Mileni, nanje pa me je spomnila knjiga, za katero bi bilo prav vseeno, če ne bi bila nikoli napisana. V njej je bilo govora o tistih pismih, in sicer stavku, ki naj bi ga Kafka uporabljal za izraz svoje ljubezni do Milene, v tej nepotrebni knjigi pa za ljubezen med glavno junakinjo in njeno bivšo ljubeznijo. Radovednost me je nesla k pismom, malo tudi k preverjanju, če je tisti stavek, ta izkaz ljubezni, res tako pogost in močan. Našla sem ga točno v enem zapisu v tej več kot dvestotrideset strani dolgi knjigi –
»Since I love you (and I do love you, you stupid one, as the sea loves a pebble in its depths, this is just how my love engulfs you — and may I in turn be the pebble with you, if Heaven permits), I love the whole world and this includes your left shoulder, no, it was first the right one, so I kiss it and I feel like it and this also includes your left shoulder and your face above me in the forest and my resting on your almost bare breast. And that’s why you’re right in saying that we were already one and I’m not afraid of it, rather it is my only happiness and my only pride and I don’t confine it at all only to the forest.«.
Branje teh pisem Kafko obenem odmika in približuje njegovi sicer pogosto temačni »preobrazbeni« vsebini, a iz njih je čutiti barvitost naklonjenosti, miselne procese in literarne prevrate, ki se dogajajo v njegovem bolehnem telesu, prav tako pa čudenje nad nekdanjim načinom komuniciranja, ki mu pogosto spodleti, a vendarle ohranja besedno prepletanje praškodunajskega okoliša ter čustvenih in siceršnjih pretresov v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Koliko možnosti napačnih razumevanj besed, koliko čakanja na povratni odziv, kakšno trpinčenje sebe in naslovnika v dneh, ko pošta ne deluje! Ni se kaj dosti spremenilo od takrat, le da imamo zdaj alternative za papirno popotovanje v instantnih in takojšnjih sporočilih sms, mms, elektronski pošti, družbenih omrežjih.
Rada namenjam besede znanemu naslovniku. Z njimi odpiram zaprašene srčne prekate, migam polenjene prste in poganjam upočasnjene možganske krivulje. Z njimi premešam zastalo kri, v njih vpletem čokoladne pregrehe in hrepeneče celice, primešam davno pozabljene strasti in zabelim z objemi, ki niso za druge. In vendar se zdi, da ne papir ne sodobni načini prenosa besed ne zmorejo dialoga. Ta zamuja ali pa se sploh ne zgodi. Vse ostane enosmerno – moje misli njemu in njegove meni. Resničnost posrka vase druge in drugačne reči, še posebej čas, ki bi dovolil, da se vrnemo in ustavimo ob zapisanem, da si s papirja skočimo v pravi objem.
