Veliko sem sama.
Zjutraj se zbujam v melodije narave. Zdi se, da se vsi ptiči doline zberejo na jutranjem klepetu na travniku pod mojim oknom. Klepetajo neumorno. Kdo ve, kaj so teme, a najbrž so enako pomembne kot naše jutranje misli, ki so verjetno odraz tistih, ki so nas zazibale v spanec. In načrti za nov dan, prav gotovo. Kam najprej, s kom, če se popoldne spet srečamo in kje bo zvečer pravšnje mesto za počitek, pa o vseh jadranjih po širnem nebu. Marsikdo bi ta manko tišine ob prebujanju lahko označil za hrup, saj so decibeli visoki, sploh če razmršenih las gledaš v novo jutro čisto pod streho in škrabljanje malih krempeljcev spominja na slonovo topotanje. A motil bi se vsakdo, ki bi to simfonijo narave bogokletno označil za vse kaj drugega kot čarobnost, ki te še tako namrgodenega nekako razpara na atome mirnosti.
Hrup pride za tem. Zahrumijo traktorji, od nekod poje žaga ali kosilnica, nebo zaskeli žvižg vlaka iz daljave ali pasji lajež. Ptičje petje ostaja, a je kot glasbena podlaga dnevu, ki se žene neznano kam. Odprem vrata, spustim zunanjost v notranjost, za zajtrk naberem gozdne jagode, ki ta čas rdeče barvajo potko dol do ceste, in začnem dan, ki ni nujno ne čaroben ne čričkast, je pa tu, da vdahne barvitost v mojo samost. Uživam v razkošju misli in sanjarjenj, načrtov in upanj, ki jih sicer vedno znova na trdna tla spuščajo kriki vsakdanjosti, a ohranjam ravnovesje. Avto bo popravljen, predavanje bo napisano, lasje bodo postriženi, trava bo pokošena, potovanje bo pozabljeno, novo sledi kmalu. Vdihnem vse vonjave prečudovitega pisanega travnika in zelenih poljan, zbistrim misli in prsti zaropotajo v obliko nečesa, kar morda kot seme dobrega rojeva boljši jutri. Ali pa tudi ne. V centrifugi sveta, naših življenj in poti Sonca se vse zgodi in vse mine.
Veliko sem sama, a nisem osamljena.
