Kam je šel čas?
Kam je šlo življenje?
Pisala bi o rezanju valov, mrzlem vetru, močnih tokovih, sramežljivem kukanju sonca izza večno temnih in težkih oblakov, medtem ko jadram proti jugu, proti soncu. Pisala bi o državah, ki jih prečkam, ljudeh, ki jih srečujem, hrani, ki jo okušam, in mrzlih nočeh, medtem ko tam nekje na jugu vročina neusmiljeno žge vse, kar bi moralo čarati zeleno. In o vodi, ki vdre v jadrnico, pa o žuljih, ki se mi vmes naredijo. O toplih objemih, ki se romantično prikradejo na nič kaj romantičnem premikanju navzdol po krogli sveta. In brezmejni svobodi, ko ni treba misliti ne na uro ne na koledar. Prazna glava, ki avtomatično izpolnjuje naloge, ki ji jih narava zadaja ob poti.
A ne bom. Ker nisem na poti. Tu sem, v najinem lepem domu, sama, že tretji mesec. Služba mi jemlje atome energije, ki jih ne uniči vročina. Vdih je nepredstavljiv napor. Biti sama ni problem, biti sama za vse, je. Ko vendarle ugasnem tega hudiča in za hip ne zrem v ekran, me čaka trava, ki jo je treba pokositi, vrt, ki ga je treba zaliti, zel, ki jo je treba populiti, hiša, ki jo je treba pospraviti. Težava ni obilica nalog, ki jih življenje terja ali navrže. Vse lahko in vse bom, a za kakšno ceno? Udobna obleka, slamnik na glavi, ležalnik v senci in knjiga v roki so trenutki, ki se kradoma zgodijo in hipno izginejo, nikakor niso premo sorazmerni z napori, ki do njih vodijo. Večeri, ko je dihanje dovoljeno in se ozračje umiri, ko se ptiči odpravijo spat, jeleni in črički pa začnejo svoje melodično petje, bi morali biti tu pred hišo, z ohlajeno pijačo in smehom in prijatelji in ravno prav glasno glasbo, tisti, ki bi poletju dali pravo noto. Zdi se, da sem vetrnica v brezvetrju – bi, a ne morem.
