. . . . . . . . . . . . . . . .
Tu sem. Kri pne proti srcu, glavi, prstom. Vidim, slišim,
govorim. Trpim. Molčim. Kričim. Opazujem. Se zgražam. Trpim. Živim. Pravijo. Če
je to življenje, potem naj mine. Če je to življenje – spati, delati, jesti – potem
tudi, če mine. Če sem obsojena na lep razgled, modro nebo in prostrane travnike,
si tega ne želim. Če naj bo beseda upora za vekomaj pridušena v grlu in korak
dovolj dolg le do tja, do koder mi seže pogled, naj mine.
Najbolj tragikomično pri
vsem je, da tisti, ki določa koordinate mojega koraka in misli, uživa podporo
tretjine. Tej tretjini ni nič odvzeto. Ta tretjina s koordinatami nima težav,
ker je ves njihov svet skoncentriran na teh nekaj kilometrov med domom in
službo, počitnice na morju enkrat na leto in božične praznike. Vse to jim je
dal. Zakaj bi bili siti življenja, kakršnega že skoraj leto dni živijo? V njihovih
življenjih se radost, sreča, solze in jeza ne razlikujejo od radosti, sreče, solza
in jeze preteklih let. Kozarec vina v Parizu, sprehod skozi park v Londonu,
tapas v Madridu in veter v laseh v Kopenhagnu jih ne ganeta.
Misel na pakiranje
in veselje pred vkrcanjem, dvig nad oblake in pristanek na cilju, prostranost
sveta in kipeče srce žlobudranja sredi vonjav raznolikosti. Vse to. Vse to. Vse,
česar ni. Ne pristajam na laži, prevare, zarote in strategije, omejitve in
grožnje, s prstom kazanje, na zaničevanje in razlikovanje, na iskanje krivcev
in kaznovanje, na večne zamere in uničevanje, na rušenje dobrega in pravega, na
lažno dobrodelnost in skrivenčeno naprednost. Odprtih oči zrem umiranju v
obraz, bojim se današnjega in jutrišnjega dne, izgubljam vero v sanacijo
nečesa, čemur ni videti konca.
Vojna sredi miru.
Sreča na vrvici.
Svoboda v zaporu.
Lahkoten korak v živem
blatu.
Zazrta v temo želim uzreti zvezdo.
