Tisto jadranje, no, tisto se dogaja T. Namesto, da bi bila z njim, sem tu. Malo zato, ker divje morje ni moj poligon, strah me je sile, moči in nepredvidljivosti vodne gmote, zlite z vetrovi in tokovi. Smiljenje torej niti ni na mestu, a sanjarim vendarle lahko, kajne? Sploh, če bi to pomenilo, da se odrečem temu, kar je tu. Rada imam mir tukajšnjih juter, ko vonj rojevajočega dne vdira v nosnice, ptiči čivkajo in se urijo v spretnosti jadranja v vetru. Zvečer, ko legam v posteljo, je čutiti, kot bi se zvalila v travnik žlobudrajočih bitjec, zjutraj pa je tako, kot da se zbujam v krošnji drevesa. Ves ta "hrup" boža in poboža, črne misli odrine stran in da moč za nov dan.
Vmes me je tudi odneslo, najprej v osrednjo Italijo in nedavno na Portugalsko. Biti turist v teh časih je nekaj strašansko čudovitega. Vse je tvoje, nikjer gneče, lačen nisi, kulturne ustanove pa so tudi odprle svoja vrata. Predstavljate si, da imate Pompeje skoraj zase, obala Amalfija čaka le na vas, Porto in Lizbona vam polnita prsi, da od vsega tega kipenja in radosti ne veste, kaj bi najprej. Vsepovsod so vas veseli in vendar nihče ne rine v vas, ker je to v nasprotju z osnovnimi pravili ravnanja v teh zamaskiranih časih.
Ti časi so nam ukradli spontanost, vnesli nemir v povsem običajne reči, kot so druženja in obiskovanja, in pogasili goreče srce, ki žene na pot. Obenem so prisilili v postanek, ki omogoča zaznavo nenadne tišine, ko umanjkanje oglašanja ptičev napoveduje dež, ko jeleni kličejo ljubice in so pripravljeni na boj, ko čebele od vseh teh podivjanih sivkinih cvetov ne vedo, ali bi se napojile tu ali tam ... Te male čarovnije, ki opominjajo in na neki način tolažijo, da bo nekoč morda spet ves svet moj in tvoj in vseh nas poligon veselja.
