. . . . . . . . . . . . . . . .
Kje sem ostala? Ja, pri jutrišnjem dnevu. Pretekli meseci
kažejo, da za mnoge ta ne pride. Da se posameznik ugasne, kot zvezda utrne, da
je zanj včeraj ali danes tisti jutrišnji dan, ki mu je bil še dan, našega
jutrišnjega pa ne vdihne več. Mnogi so odšli, morda ima ta vročina kaj opraviti
s tem ali pa se je preprosto tod okoli skoncentrirala črnina, ki očem
preživelih jemlje iskrice in jih potaplja v žalosti.
Na podobno nenavadno topel dan, pozimi leta 2008, je odšel
del mene in dobrih devet let je trajalo, da smo zaključili poglavje njegove
zapuščine. Ni šlo za nerazumne zamude ali neodzivne posameznike; ne, ko smo se
končno zbrcali, se je vse skupaj premaknilo v zgledni hitrosti. Njegovega imena
ni več vpisanega k neki zemlji, ki pravzaprav nikoli ni bila moja, naša. Čuden
občutek je, ko sredi tujosti objameš nekaj svojega, kar ima obliko in je nekoč
pilo znoj, zdaj pa že dolgo niti ne ve, čigavo je.
Nekako nenadno se vse zgodi, po nekih čudnih vezeh, brez
naključij. Tako bi o aprilu in maju lahko pisala kot o oblačku hipnega povzdignjenja
med "občudovane". Kar se je izlivalo iz mene, je prebralo drugo oko in na moje
začudenje bilo spoznano za dobro. Moja merila so visoka in verjetno zato mnogo
reči, ki bi zmogle več in bolje, kot ostati zakopane le v mojem malem območju
ugodja, nikoli ne dobijo kril. Zdaj so jih.
A vse mine, iz globin priplavaš na površje in ugotoviš, da je
vse točno tako kot prej.