01 avgust 2017

Drobcena sreča

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje sem ostala? Ja, pri jutrišnjem dnevu. Pretekli meseci kažejo, da za mnoge ta ne pride. Da se posameznik ugasne, kot zvezda utrne, da je zanj včeraj ali danes tisti jutrišnji dan, ki mu je bil še dan, našega jutrišnjega pa ne vdihne več. Mnogi so odšli, morda ima ta vročina kaj opraviti s tem ali pa se je preprosto tod okoli skoncentrirala črnina, ki očem preživelih jemlje iskrice in jih potaplja v žalosti. 

Na podobno nenavadno topel dan, pozimi leta 2008, je odšel del mene in dobrih devet let je trajalo, da smo zaključili poglavje njegove zapuščine. Ni šlo za nerazumne zamude ali neodzivne posameznike; ne, ko smo se končno zbrcali, se je vse skupaj premaknilo v zgledni hitrosti. Njegovega imena ni več vpisanega k neki zemlji, ki pravzaprav nikoli ni bila moja, naša. Čuden občutek je, ko sredi tujosti objameš nekaj svojega, kar ima obliko in je nekoč pilo znoj, zdaj pa že dolgo niti ne ve, čigavo je.  

Nekako nenadno se vse zgodi, po nekih čudnih vezeh, brez naključij. Tako bi o aprilu in maju lahko pisala kot o oblačku hipnega povzdignjenja med "občudovane". Kar se je izlivalo iz mene, je prebralo drugo oko in na moje začudenje bilo spoznano za dobro. Moja merila so visoka in verjetno zato mnogo reči, ki bi zmogle več in bolje, kot ostati zakopane le v mojem malem območju ugodja, nikoli ne dobijo kril. Zdaj so jih.

A vse mine, iz globin priplavaš na površje in ugotoviš, da je vse točno tako kot prej.