. . . . . . . . . . . . . . . .
Ni veliko ljudi, ki jih občudujem. Kar ne pomeni, da je malo takih, ki jih imam rada. Ali spoštujem. Cenim. Ampak občudujem le redke. Med njimi so ljudje, ki so mi "blizu", a so fizično daleč stran od mene. So toliko moji, kot so tvoji, vaši. No, v resnici so svoji, zagotovo pa samosvoji. Med njimi sta Miljenko Jergović in Marina Abramović. Te dni sem razmišljala, da tule nisem nikoli zapisala avgustovske londonske dogodivščine. Danes zjutraj sem se jo namenila napisati kot največji fail leta 2014. Kakor se rado zgodi, se stvari zapletejo, zato da se spet postavijo na svoje mesto, zlasti pa ugotoviš, da je vse nekako čudežno prepleteno. Sinoči sem končala z branjem Jergovićeve knjige "Oče", zato sem danes pri zajtrku malce po spletu vohljala kaj počne. Naletim na njegovo spletno stran in na veliko presenečenje na tale zapis o Marini Abramović. On, ki mi je tako ljub, prav tako občuduje njo, ki sem se jo avgusta 2014 namenila srečati na njenem performansu 512 ur. Vau!
Ni veliko ljudi, ki jih občudujem. Kar ne pomeni, da je malo takih, ki jih imam rada. Ali spoštujem. Cenim. Ampak občudujem le redke. Med njimi so ljudje, ki so mi "blizu", a so fizično daleč stran od mene. So toliko moji, kot so tvoji, vaši. No, v resnici so svoji, zagotovo pa samosvoji. Med njimi sta Miljenko Jergović in Marina Abramović. Te dni sem razmišljala, da tule nisem nikoli zapisala avgustovske londonske dogodivščine. Danes zjutraj sem se jo namenila napisati kot največji fail leta 2014. Kakor se rado zgodi, se stvari zapletejo, zato da se spet postavijo na svoje mesto, zlasti pa ugotoviš, da je vse nekako čudežno prepleteno. Sinoči sem končala z branjem Jergovićeve knjige "Oče", zato sem danes pri zajtrku malce po spletu vohljala kaj počne. Naletim na njegovo spletno stran in na veliko presenečenje na tale zapis o Marini Abramović. On, ki mi je tako ljub, prav tako občuduje njo, ki sem se jo avgusta 2014 namenila srečati na njenem performansu 512 ur. Vau!
Bila sem tam:
Na sončno avgustovsko jutro sva se z bratom napotila proti
galeriji Serpentine v londonskem parku. Na najino srečo sva bila tam dovolj
zgodaj, da se še niso ustvarile kilometrske vrste. Vstop je bil prost, v
galeriji pa si lahko ostal poljubno dolgo. Ta "poljubnost" je pomenila, da so se
za naslednjo skupino obiskovalcev vrata galerije odprla šele, ko jo je določeno
število obiskovalcev zapustilo. Ni trajalo dolgo in že sva bila na vrsti. Stvari
si moral pustiti v garderobi, pred vstopom pa bil opozorjen, da moraš biti tiho
in si natakniti slušalke. Kratek opis:
512 Hours
In Summer 2014, in a unique work created for the Serpentine, the internationally acclaimed artist Marina Abramović performed in the Gallery for the duration of her exhibition: 10am to 6pm, 6 days a week, attracting a total of 129,916 visitors. Creating the simplest of environments in the Gallery spaces, Abramović’s only materials were herself, the audience and a selection of props. On arrival, visitors both literally and metaphorically left their baggage behind in order to enter the exhibition: bags, jackets, electronic equipment, watches and cameras were not permitted to accompany them. The public became the performing body, participating in the delivery of an unprecedented moment in the history of performance art.
In Summer 2014, in a unique work created for the Serpentine, the internationally acclaimed artist Marina Abramović performed in the Gallery for the duration of her exhibition: 10am to 6pm, 6 days a week, attracting a total of 129,916 visitors. Creating the simplest of environments in the Gallery spaces, Abramović’s only materials were herself, the audience and a selection of props. On arrival, visitors both literally and metaphorically left their baggage behind in order to enter the exhibition: bags, jackets, electronic equipment, watches and cameras were not permitted to accompany them. The public became the performing body, participating in the delivery of an unprecedented moment in the history of performance art.
Postal si del performansa.
Vznemirjujoče pričakovanje neslutenega in zlasti trenutek, ko
jo bom ugledala. Priložnost življenja približati se tej ikoni našega časa.
Ampak … Kmalu je pome prišla ena od pomočnic, me odvedla do nekega piedestala,
me postavila tja gor in mi nakazala, naj zamižim. In sem. Zamižala. Še prej sem
videla, da je bil brat v podobnem položaju. Potem je bila tema. In tišina. Zgolj
slutnja premikov pred zaprtimi očmi. Pet, deset, petnajst minut, pol ure sem
tako stala. Potem sem odprla oči. Brata nikjer, vse polno neznancev okoli mene,
Marine nikjer. Pomaknila sem se v sosednji prostor, kjer me je čakala nova
izkušnja, ki je znova terjala temo, tokrat zavezanih oči. V tretjem prostoru je
bilo gledanje dovoljeno. Marine nikjer. Brata nikjer. Odločim se, da imam
umetnosti dovolj in grem ven. Vzamem svoje stvari, stopim v predprostor, kjer
me napade neka televizijska ekipa in prosi za intervju, ki ga odklonim, počasi
se napotim proti izhodu, še prej napišem svoje vtise na za to namenjen prostor.
Zunaj me čaka brat. Ki pove, da je srečal Marino. Da je Marina stala pred mano,
ko sem miže okušala neznane razsežnosti tišine in teme, da ga je prijela za
roke in popeljala po galeriji.
Nauk: kdor deluje v skladu s pravili, zamudi življenjsko
priložnost. Moj brat je goljufal in je srečal legendo. No, tudi sama sem jo, a
videla je nisem. Fiasko. Popoln. Sem pa danes odkrila, da so moji vtisi javno dostopni.
Kr neki.
