. . . . . . . . . . . . . . . .
Še eno leto smo odkljukali. Precej grenkobe me veže nanj, čeprav
je bilo tudi veliko razlogov za srečne trenutke. Kar me žalosti, je dejstvo, da
leta minevajo, se izgubljajo neznanokam in čeprav naj bi bilo z leti vse lažje,
razumljivejše in mirnejše, se zdi, da so leta, ki jih je zaznamoval nabor teh
občutenj in stanj, minila že v nekem drugem življenju neki drugi meni. Če naj
bi rasli, se osebnostno bogatili in brusili grobe nedodelane dele samih sebe,
se mi vse bolj zdi, da me čas, ki mineva, oblikuje v vse bolj brezoblično gmoto.
Vse manj je mene, vse manj sem podobna sebi. In vendar sem tole tukaj jaz.
Pozabljam se imeti rada, ob neumnostih in brezčutnostih ne znam brzdati čustev,
po vseh pričakovanjih in hrepenenjih pa me je dokončno zapustilo tudi upanje.
Trideset, štirideset let grajenja, zato da potem obupamo ...? "Kaj bi oceanu dodajala solze?" bi rekla N. M.
Naj leto preseneti.
-------------------
* "I have been bent and broken, but — I hope —
into a better shape." (C. D.)
