18 junij 2012

Preprostost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ugotavljam, da sem narejena za življenje na deželi. Tole tukaj. Tole, tukaj. Na delovni dan. Soseda sicer tamle čez ne neha čebljati, vsake toliko nekaj malega tudi odpoje, sosed krampa že celo jutro in sem zato v stalni pripravljenosti, da mu nudim prvo pomoč (gospod se bliža sedemdesetim, a se mu je očitno po dolgih letih še vedno aktivnega ambulantnega življenja zahotelo težaškega dela – nespametno)... V daljavi traktor, tam čez glasna kosilnica, kokoši so ravnokar znesle jajca, pes pozdravlja mimoidočega, v lipi brenči toliko čebel, da je slišati kot raketa na poti v vsemir... Najina hiška je res prečudovita. Hladna, luštna, prijazna. Ko se mi zahoče sončne toplote, le stopim na teraso. Petje ptičev je glasba, ki mi polni ušesa. Poskusila sem z radiom, a se mi je zazdelo, da v tem ponedeljkovem jutru tudi dan hoče naravne melodije. Lenobno je in tiho, tako toskansko in provansalsko, tako slovensko. Ni pomembno, kje si, mislim v geografskem smislu, pomembno je, da tu, kjer si, vladata domačnost in to nejasno koprnenje. To je kraj, ki ga od nekod poznate, po katerem hrepenite, ki si ga želite, ki ga iščete, morda nikoli ne najdete, a vendar kraj, ki ga prepoznate, kot da ste tu nekoč že bili. In tu sem. Tu nekje, kar je srce iskalo, ne da bi se tega zavedalo. Preprosto.