. . . . . . . . . . . . . . . .
Vreme si ne zasluži omembe, saj je, kakršno je in s tem je treba živeti. Bolj me preseneča letos vseprisotni mak. Ta breztežna, lahkotna rdečina se zdi krhka, kot le kaj in videti je, da vsako noč malo umre, zato da se naslednje jutro spet jadrno požene k nebu, okoli nje pa še nekaj svežih popkov. Prav čudežno je. Kaplja dežja včasih na moji koži težka obleži, makova žametna lepota pa jo zdrži, kot bi nanjo sedel poljub...
