. . . . . . . . . . . . . . . .
Vijuganje med neumnostmi vsakdana. Ko nemočno opazuješ narobesvet in si želiš, da bi lahko spremenil potek dogodkov, pa se vse vrti po nekem vnaprej zamišljenem scenariju sprijenih posameznikov. Čas za postopno redefiniranje in prestrukturiranje družbe kot celote oziroma njenih vitalnih delov je zamujen. Sram me je, da ljudstvo ne šteje, sram me je, da se je razum uklonil sili in bojim se, da besede samodržca prejšnjega stoletja danes, še bližje, zvenijo kot program za jutrišnji dan. B. M. je namreč v svojem govoru leta 1925 izrekel naslednjo maksimo: "Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej." (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.). V skladu s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika, ki je, kot tak, popolnoma nepomemben. In grozno je, ko ugotoviš, da te ob poslušanju poročil zanima le še vreme, pa še to čisto iz navade. Niti vseeno nam ni, le v nekem stanju odsotnosti smo. Ljudje smo pač družbena bitja in lepo bi bilo, če bi zmogli vsak zase najti svojo skalo, kamor bi se lahko zatekli, a skal ni dovolj. Moj lepši jutri, žal, ni odvisen od mene. Moj jutri krojijo tudi samookronani grdobci, ki mi bodo vsak čas zavladali... Da pa ni vse tako črno, skrbi jasno nebo. Včerajšnji dež je na tla zlil ogledalo, v katerem so si mežikali oblaki. Danes je sonce tako lepo obsijalo vodno gladino, da se je v njej zrcalilo jasnejše nebo. Vijuganja med lepim in grdim po avtocesti mojih želja...
Vijuganje med neumnostmi vsakdana. Ko nemočno opazuješ narobesvet in si želiš, da bi lahko spremenil potek dogodkov, pa se vse vrti po nekem vnaprej zamišljenem scenariju sprijenih posameznikov. Čas za postopno redefiniranje in prestrukturiranje družbe kot celote oziroma njenih vitalnih delov je zamujen. Sram me je, da ljudstvo ne šteje, sram me je, da se je razum uklonil sili in bojim se, da besede samodržca prejšnjega stoletja danes, še bližje, zvenijo kot program za jutrišnji dan. B. M. je namreč v svojem govoru leta 1925 izrekel naslednjo maksimo: "Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej." (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.). V skladu s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika, ki je, kot tak, popolnoma nepomemben. In grozno je, ko ugotoviš, da te ob poslušanju poročil zanima le še vreme, pa še to čisto iz navade. Niti vseeno nam ni, le v nekem stanju odsotnosti smo. Ljudje smo pač družbena bitja in lepo bi bilo, če bi zmogli vsak zase najti svojo skalo, kamor bi se lahko zatekli, a skal ni dovolj. Moj lepši jutri, žal, ni odvisen od mene. Moj jutri krojijo tudi samookronani grdobci, ki mi bodo vsak čas zavladali... Da pa ni vse tako črno, skrbi jasno nebo. Včerajšnji dež je na tla zlil ogledalo, v katerem so si mežikali oblaki. Danes je sonce tako lepo obsijalo vodno gladino, da se je v njej zrcalilo jasnejše nebo. Vijuganja med lepim in grdim po avtocesti mojih želja...
