09 januar 2012

Ne prodam!

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj zvečer je zemlja dišala po življenju, novem in mokrem in brstečem. Vonj v zraku je bil tako nasičen, da sem ga globoko vdihnila in kar milo se mi je storilo. Brez razloga, kar tako. Ker je ... lepo. Ker ni mraza, ki ga ne prenašam, ker je pomenilo obet še enega lepega dne. T. je odšel v Francijo na počitnice, tako da uživam sama v hiški. Čudovito je! Poslušam glasbo in radio*, pišem, pospravljam, kuham, zrem skozi okna, stopim na teraso in uživam v razgledu na suhe vinograde, v katerih se je včeraj ves dan odvijalo druženje ob grabljenju, rezanju, kurjenju. Mraz že še pride, a za zdaj se pretvarjam, da bo najino sadno drevje vsak hip pognalo zametke listkov, obet sočnih sadežev.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

*Javno pismo Valu202:

1. prosimprosimprosim, če lahko končno dojamete, da je Lidija H. butasta in nemogoča voditeljica, ki dvestoosemintridesetkrat v štirih urah prav prosi, da jo izklopim;
2. zadnja Petkova centrifuga se je v ponovljeni obliki včeraj odvrtela v cenzurirani obliki. Nedopustno. Samocenzura nima nič skupnega z "vse lepo o mrtvih". Fuj.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .