07 oktober 2009

Topla misel za L.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Brskam po predalu in naletim na knjižico mojih ''pesmi'' (ja, tudi to se ''grem''). Strašanska bolečina in tesnoba se skriva v njih. Pa v resnici nisem turoben človek. No, tako navzven ne. V meni je tisto neko večno nezadovoljstvo (ki pa ga uravnotežuje simpatična evforičnost), ampak znam se veseliti in osreči me veliko stvari - vonj, ki me spomni na nekaj ali nekoga, grm, ki je prav tak rasel pred domom upokojencev v bližini stolpnice, kjer sem nekoč živela, tuja sreča, tuj nasmeh, nasmeh tujca, lepa misel, ki najde pot do mene ali jo namenim nekomu, nova stvar, ki mi da občutek neslutene pomembnosti in zadovoljstva, dobra hrana, vonj nove knjige, ... Veliko je tega. In, ja, življenje je lepo. A ko bereš to mojo knjižico in če me ne poznaš, si najbrž ustvariš podobo stare aseksualne tečnobe. :-) Pa vendar me hkrati besede v njej spomnijo na čas, ko se mi svet ni zdel prijazen, ko je bil sončen dan, kakršen je danes, rezerviran samo za srečne ljudi. Ja, biti sam ni vedno lepo, še posebej, če srce še vedno koprni, hrepeni in neznansko boli. Čas opravi svoje in nasmeh se nariše na obraz. Zato vsem tistim, ki ste podobni osebi, ki je pisala verze v mojo knjižico, namenjam eno kratko -

Če si slabe volje - na, ujemi! Pošiljam ti malo mavrice čez deževno polje.