. . . . . . . . . . . . . . . .
Včeraj me je v poštnem nabiralniku pričakalo pismo. Zdaj že
veste, da je navadna pošta v mojem svetu na najvišjem mestu. Ko sem ga odprla,
je zvenelo, hmmm, … nenavadno? Ja, na prvi pogled zagotovo. Na eni strani so
bile spodaj zapisane besede, na drugi seznam knjig. Cleia sem peljala na
sprehod in se potem posvetila zapisu. In v hipu se je začudenje spremenilo v
navdušenje in razumevanje. Namreč, dvema otrokoma že nekaj let večkrat letno redno
pošiljava knjige, za vsakogar eno, in ker sama ne vodim seznama, ne bi pa rada,
da bi se jima knjige podvajale, sem njuno mamico prosila, da mi ob priliki
pripravi seznam. To je bila ena stran pisma. Druga je tista, ki me je navdušila.
Impresija nekega popoldneva, hip v življenju družine. Namesto fotografije.
"Živijo, G.!
Tako lepo sije sonce. Ko začnem to pisati, prav blešči skozi
okno. Sončni žarki se odbijajo od stekla na mizi in mi slepijo pogled. A nič
zato. Pišem naprej, sonce pa me greje. Ven bi šla, a se mi ne da premakniti
riti. Čisto enostavno bi bilo. Ker ni mrzlo, bi samo nadela superge in
vetrovko. Moja lenoba pa kar ne popusti. Tudi tole pisanje je eno v vrsti
opravičil, da se ne spravim iz hiše. Kot je bilo prej urejanje fotografij, predpriprave
za kosilo, čiščenje wc-ja ... Res moram ven. Otrokoma sem že najmanj trikrat
rekla, da gremo. Dobro, da jima nisem povedala, da nameravamo vzeti kolesi.
Potem mi gotovo ne bi dala miru. In tudi F. nas čaka. Vem, da pričakuje
sprehod. Opazuje nas skozi okno in se sprašuje, kako da še ne gremo. Zdaj pa
zares. Nočem zapraviti tega čudovitega sonca za ždenje v hiši. Pojdimo!
Lep dan želim,
N."
