. . . . . . . . . . . . . . . .
Nenamerna tišina. Tišina kot odmev tišine, ki se je prikradla vsepovsod. Veliko se dogaja, zgodi, revolucionarni premiki, skrhane vezi, novi odnosi, malo žalosti in nekaj radosti, a pod črto je življenje podobno vremenu – lahko razpravljamo na dolgo in široko, lahko na kratko, a tako, kot za soncem nujno pride kaplja dežja, tako tudi v večnem ponavljanju vsakdana ni čudežev, ki bi jutri postavili stvari na svoje, pravo mesto. In – ali sploh obstaja pravo mesto? Vse to brbotanje okoli nas, ki je počasi utihnilo, le krepi samodržce v njihovem prepričanju, da so nenadomestljivi, eni in edini, najboljši. Tako lepo je imeti svoje štiri stene, ki utišajo krik, ki prisluhnejo, ki tolažijo, ki te imajo neizmerno radi. Mali svet, kakršnih je še na tisoče. Mali svet velike sreče. Morda nekoč vsepovsod vsaj ena stena pade in se bomo slišali? Kdo ve.
Nenamerna tišina. Tišina kot odmev tišine, ki se je prikradla vsepovsod. Veliko se dogaja, zgodi, revolucionarni premiki, skrhane vezi, novi odnosi, malo žalosti in nekaj radosti, a pod črto je življenje podobno vremenu – lahko razpravljamo na dolgo in široko, lahko na kratko, a tako, kot za soncem nujno pride kaplja dežja, tako tudi v večnem ponavljanju vsakdana ni čudežev, ki bi jutri postavili stvari na svoje, pravo mesto. In – ali sploh obstaja pravo mesto? Vse to brbotanje okoli nas, ki je počasi utihnilo, le krepi samodržce v njihovem prepričanju, da so nenadomestljivi, eni in edini, najboljši. Tako lepo je imeti svoje štiri stene, ki utišajo krik, ki prisluhnejo, ki tolažijo, ki te imajo neizmerno radi. Mali svet, kakršnih je še na tisoče. Mali svet velike sreče. Morda nekoč vsepovsod vsaj ena stena pade in se bomo slišali? Kdo ve.
