20 avgust 2013

Lepotička

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj je bil čustven dan. Mali puhek je končno prispel in ko sva slišala, da je tu, sem razmišljala samo o tem, kako čimprej odhiteti domov. Za vse, ki ne veste, naj povem, da ovca opravi vse sama. Ko pride čas, se zavleče nekam, kjer oceni, da bo dovolj hrane, če se bo "porod" zavlekel. Ko je jagenjček rojen, ga mati preliže in prav kmalu že jé, še isti dan shodi in če nadležno iz daljave buljiš vanju, se odpravita na drugi konec travnika, mati suvereno, jagnje pa poskuša slediti koraku, pri čemer se trudi obdržati na dolgih, nesigurnih nogah. In vsake toliko malce počine, kar materi ni povšeči in jo z gobčkom sili k nadaljevanju poti. Ljubek prizor. Danes je bela kepica več ali manj zvita in počiva, ko mati (Malina) pride bližje, pa hop! in je že pri hrani. Boljši posnetki še pridejo. Tadva sta iz daljave, da ju ne bi preveč zmotila v njunih prvih urah.