. . . . . . . . . . . . . . . .
Če se slučajno sprašujete, kaj hudiča na počitnicah delam za računalnikom, pojasnilo: sem, priznam, control freak. V vsem. Žal. Ni vedno prijetno (pa ne za druge, predvsem zame, ker je težko sprejeti, da ni vse v vaših rokah. Arrrrrghhhh.). Tokrat sva se na pot odpravila le z najnujnejšim načrtom – avto najameva na letališču v Dublinu, potem pa okoli Irske, čisto po navdihu, kar pomeni tudi, da, odvisno od želja za naslednji dan, izbereva vasico ali mesto, kjer bova prespala, potem pa zvečer pobrskava po booking.com in najdeva ustrezno prenočišče (Wi-Fi obvezen, zajtrk vključen). In zato potrebujeva računalnik. Presenetljivo učinkovito. T. je pač tak. In zdaj vem, da je tudi tak biti dobro. No, ne vem, če bom, ko bom sama potovala, storila enako, ampak pomirjena ugotavljam, da ni slabo biti malce pustolovski tudi tozadevno.
In še nekaj o kopalnicah. Ne, dve ločeni pipi me ne motita (tako na tem koncu pač je). Gre za tuš. In to niti ni tako irska reč, a ker se ponavlja v vsakem hotelu, se moram izkašljati. Fiksen tuš, na steni ali stropu, me spravlja ob živce. Tam gori je in ti potem telovadiš spodaj, da bi se
a) namočil toliko in tam, kjer želiš (če imaš dolge lase (tako kot jaz) in če si jih res ne želiš umiti vsak dan, shower cap pa ne nosiš s sabo po svetu, je to velik problem),
b) namilil in zdrgnil, preden voda milo spere, še preden to opravi svojo nalogo,
IN, najpomembnejše!,
c) brezupno boril sprati milo s sebe, še posebej z intimnih predelov.
Pomembna opomba: bide v tej deželi nima domovinske pravice. Je res tako težko dodati še tuš slušalko?!?!??!
Ampak, ne glede na zgornjo opazko, ki ne velja le za Irsko, Irska ostaja moja ljubezen.
In še nekaj v kolaž zbitih (drugače morda ne boste pogledali do konca :)) pravljično lepih hišk:
Če se slučajno sprašujete, kaj hudiča na počitnicah delam za računalnikom, pojasnilo: sem, priznam, control freak. V vsem. Žal. Ni vedno prijetno (pa ne za druge, predvsem zame, ker je težko sprejeti, da ni vse v vaših rokah. Arrrrrghhhh.). Tokrat sva se na pot odpravila le z najnujnejšim načrtom – avto najameva na letališču v Dublinu, potem pa okoli Irske, čisto po navdihu, kar pomeni tudi, da, odvisno od želja za naslednji dan, izbereva vasico ali mesto, kjer bova prespala, potem pa zvečer pobrskava po booking.com in najdeva ustrezno prenočišče (Wi-Fi obvezen, zajtrk vključen). In zato potrebujeva računalnik. Presenetljivo učinkovito. T. je pač tak. In zdaj vem, da je tudi tak biti dobro. No, ne vem, če bom, ko bom sama potovala, storila enako, ampak pomirjena ugotavljam, da ni slabo biti malce pustolovski tudi tozadevno.
In še nekaj o kopalnicah. Ne, dve ločeni pipi me ne motita (tako na tem koncu pač je). Gre za tuš. In to niti ni tako irska reč, a ker se ponavlja v vsakem hotelu, se moram izkašljati. Fiksen tuš, na steni ali stropu, me spravlja ob živce. Tam gori je in ti potem telovadiš spodaj, da bi se
a) namočil toliko in tam, kjer želiš (če imaš dolge lase (tako kot jaz) in če si jih res ne želiš umiti vsak dan, shower cap pa ne nosiš s sabo po svetu, je to velik problem),
b) namilil in zdrgnil, preden voda milo spere, še preden to opravi svojo nalogo,
IN, najpomembnejše!,
c) brezupno boril sprati milo s sebe, še posebej z intimnih predelov.
Pomembna opomba: bide v tej deželi nima domovinske pravice. Je res tako težko dodati še tuš slušalko?!?!??!
Ampak, ne glede na zgornjo opazko, ki ne velja le za Irsko, Irska ostaja moja ljubezen.
In še nekaj v kolaž zbitih (drugače morda ne boste pogledali do konca :)) pravljično lepih hišk:
