Čas je!

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ovčke razigrano tečejo po nebesni modrini. Jaz bi tudi, malo zaradi pregnane megle, veliko bolj zaradi bližajoče selitve. Ta teden se bo zgodila! Že dolgo obljubljam, a v prihodnjih dneh pride kakšnih pet objav na temo "HIŠA" - o nastajanju, o materialih, o vsaki sobi posebej, o pohištvu, ki sva ga naredila sama in o tem, da je vse skupaj zelo čudno. Spet se potrjuje, da je sreča najlepša, dokler čakaš nanjo oziroma, da je pomembna pot in ne cilj, ker te ta nekako naredi praznega...

Zdaj je vse, kar imamo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se zdi, da se vse zaroti proti vam. Veste, da sicer temu ni tako in da je marsikomu veliko huje, a relativizacija lastnih težav nekako v času hudih stisk ne deluje. Perspektiva pride pozneje. Ta november se ni dobro začel, nadaljeval se je rahlo bolje, a še vedno s cmokom v grlu, proti koncu potuje zelo grenak. Najlažje je kriviti nekoga ali nekaj drugega, a povsem objektivno, čeprav subjektivno vpletena, lahko rečem, da nisem klicala hudiča, pa se je ta sam od sebe prikotalil na svoj čarobni ples okoli mene. Še vedno pleševa v ritmu, ne on, ne jaz se ne predava. Upam na zmago, ker sem v tem dvojcu »dobro«, a pridejo trenutki, ko se mi ne da več, ne da se mi nadaljevati v tem utrujajočem vrtincu. Brezčutnost in brezobraznost sodobne družbe sta boleči, v boju z njima preživiš le, če zmoreš ostati boljši, ne da bi nastavil še drugo lice. Kmalu bo bolje...

V nebo

. . . . . . . . . . . . . . . .


Novembra me zagrabi novoletno pričakovanje. Pekla bi dišeče dobrote, zavijala darila, pisala voščila, v pričakovanju prvih snežink pogledala prismuknjeno zabaven film, ob toplem čaju, zavita v odejo, brala in brala, poslušala zvončkljajočo glasbo in se predajala radostnemu upanju. Potem pride december in vse to zagrabi ostale in me zadeva mine, pa še ves december je pred mano... Ampak, letos, letos bo moralo biti drugače. Čisto kmalukmalu bo na dokumentih drugačen naslov in tam se bo dogajalo vse opisano novembrsko, tokrat časovno usklajeno z ostalimi, a prav posebno in moje. Brez trgovinskega cirkusa, množic ljudi, ki ne gledajo kod hodijo, ki grabijo brez premisleka in čarobnosti jemljejo sleherno draž. Tam v tišini in ognjeni toploti se bodo rojevale drugačnosti. Svet, ki ga hočem živeti, lepota, ki jo hočem objeti.

Žalost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Pridejo dnevi, ki stisnejo želodec in te vsega napolnijo z žalostjo. Pa ni kriv dan oziroma dnevi sami po sebi, ampak ljudje, ki ne razumejo in nočejo razumeti, da te ne vodijo interesi zlobne vrste, ampak iskrena skrb za to, da bi se vse skupaj ne skrivenčilo do neprepoznavnih oblik. Vedno, VEDNO, se moja iskrenost odbije ob zid užaljenosti in neargumentiranega vztrajanja na stvareh, ki so očitno napačne. Vem, lahko bi ravnala tako, kot to počne večina in obrnila glavo proč, se delala, da to ni moja stvar, ampak nočem jim biti podobna. Ni mi vseeno, ni in ne bo mi vseeno, pa če zato trpim, ker me boli njihova brebrižnost in ne moja iskrenost. Sem ena tistih večnih borcev za dobro stvar (vem, bitka je vnaprej izgubljena...), ki mi ne bo prinesla priznanja ali večne slave, imam pa mirno vest. Le še tole decentriranost moram spraviti v pravo kolesje. Morda moram samo malo proč, proč od vsega in vseh...

Objestnost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Objestnost je ena taka zanimiva lastnost. Ne govorim o uporništvu in ne o neprilagojenosti ali jezi, kot posledici nedopustnega oziroma nevzdržnega stanja. Govorim o zdolgočasenosti, ki se izrazi v uničevanju brez razloga, iz čiste zabave, nepremišljenosti in neodgovornosti do tujega, za neobčutljivost in v skrajnem smislu bedo.

Predstavljajte si naslednji scenarij: ponedeljek zvečer, ulica sredi mesta, polnoč. Nenadoma zaslišite petje na ulici. Moški glasovi, pesem stara in zlajnana. Nekaj da slutiti, da se tole ne bo dobro končalo. Pogledate skozi okno in uzrete moška, kako ležita na strehi avtomobila in se po njej mečeta, kot da sta na trampolinu. Njuni trije prijatelji veselo nadaljujejo pot po ulici. Odprete okno in zavpijete proti njima, onadva ravnodušno skočita z avta, ponovita vašo besedo v popačeni obliki in se pridružita ostalim trem z besedami "Bi skočili še na tistega tamle?".

To označujem kot objestnost. In to se je zgodilo meni (mojemu avtu). Čisto naključno, ker bi lahko bil katerikoli avto, a moj je bil očitno ravno prav velik in nizek, da sta ga izbrala za tarčo uničevanja. Udrta streha, moje srce ne ve, če ima še dovolj prostora v prsnem košu. Stopim dol in prestavim avto, da bi ob morebitnem novem pohodu ne doživel ponovitve. Ihtim in sem jezna. Ne zato, ker je avto močno poškodovan, in tudi ne zato, ker je to moj avto. Solze tečejo, ker vem, da ne morem storiti prav ničesar, da bi se kaj takega ne in oziroma ne bo več zgodilo. Strašansko skrivenčen um moraš imeti, da se v ponedeljkovem večeru, ki je bil videti, kot da se fantje zabavajo, sploh domisliš nečesa takega, kot je uničevanje tujih stvari. Kako ti sploh pride kaj takega na misel? Kje je zabava v povzročanju gorja drugemu? Kaj se je zgodilo z radostmi, kakršne so skakanje po lužah, plezanju po drevesu, zvonjenju na neznani zvonec in hitrem dirjanju proč, valjanju po hribu in ostalem, kar za posledico nima bolečine nekoga drugega...? Kje je "dobro"? Sploh še obstaja?

"Nekega dne bo vse v redu, na tem temelji naše upanje. Vse je v redu danes, na tem temelji naša utvara."
(Voltaire)