Leto porok

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ne razumem prav dobro, ko pravijo, da če hočemo leteti, se moramo objeti. Gravitacija in drugi zakoni fizike prav gotovo niso temu v prid. Verjamem pa, da če hočemo leteti, moramo razpreti krila. Ker ljudje očitno kril nimamo, jih moramo razpreti vsaj metaforično, in sicer ob nekom posebnem. In potem je let miren, turbulenten – od krohota in strastnih objemov, letimo visoko – tja gor pod zvezde!, in mehko pristajamo v gnezdu sreče.

V idealnem poteku dogodkov.

Prva ljubezen ni tista, v katero se zaljubiš, ampak tista, ki ti stre srce. Čas potem opravi tudi s tem. Nove ljubezni si sledijo. Včasih ljubimo preveč in to kažemo premalo, drugič morda ljubimo premalo in to kažemo preveč. Pogrešamo se, a tega ne govorimo na glas. Včasih je hrup sveta okoli nas preglasen in se težje slišimo. Potem se nenadoma mehkoba spusti z zvezd in nas napolni z milino. Takrat kljub hrupu slišimo srce biti v pravem ritmu.

Zdi se, da je leto 2023 ljudi okoli naju spodbujalo k slavljenju njihovih ljubezni. Na treh sem bila in prav nenavadno, kako so si bile med seboj drugačne, prav enako kot pari, ki so jih izbrali. Skupno jim je bilo veselje in druženje. Najbrž je to smisel porok – združiti ne le dva, ampak mnoge v veselju in javni manifestaciji tuje ljubezni. Ni pomembno, kaj se s to ljubeznijo pozneje zgodi, pomemben je trenutek obljube, ko verjameš, da si v drugem ugledal sebe. Ko oči zrejo v oči in je malo nevarno in zelo navihano, ko oči govorijo v jeziku večnosti. Zakaj pa ne?

Ujeta minljivost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pretekli vikend sva bila na poroki, kjer je imel T. vlogo govorca za prav posebna človeka. Zaključil je s tole pesmijo:

"Prvič, ko sem bil sam s tabo, sem se bal.

Zdaj se bojim biti sam brez tebe. Je pač tako.

Zdaj mislim na to.

Da me je lahko strah na tak dober način.

Sicer pa zdaj mislim nate samo.

Tako je to."

(E. Ø.)

Vse raste

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu je samotno.

Brez besed že vse predolgo. Tišina, ki reže globoko. Najbrž bo bolelo slišati misli, ki se prelivajo na ekran.

Božajoče se lotim opravila.

Vroč in vremensko čudaški avgust. Vetrovno je in oblaki prehitro spreminjajo obliko. Ovce hitijo grizljati zelinje, še tisto malo, kar ga je ostalo, osel izgublja še zadnje krpe goste dlake, črički so utihnili in ptiči poskrili. Kje sta moja mačkona, vesta le onadva. Morda jima prav zdaj pada zrela ameriška borovnica na mehki uhelj ali pa mravljica leze po tački. Vsekakor bosta s prvimi kapljami dežja ali jeznega grmenja pritekla do rumenih vrat zavetja, na drugi strani katerih bom jaz, jaz, ki bom najbrž še vedno razmišljala o palačinkah, ki si jih prav bolestno želim že od jutra. Vmes sem se do slabosti napokala rižote z lisičkami, ki jih je celo košaro prineslo domov. Menda jih že desetletja nisem videla toliko na kupu in sline, ki se vam cedijo, so upravičene, saj takšna delikatesa nikogar ne pusti hladnega. Morda pa se vseeno lotim palačink, le zakaj bi se odrekla tej ljubezni.

Z leti naj bi modrili, postali najboljša različica sebe in se globoko v sebi zenovsko lotevali življenja. Laž. Zdi se, da postajam vedno manj strpna oziroma vedno bolj nestrpna – do sebe in do drugih. Jezi me rutina, v katero sem zapadla, jezita me to neko zadovoljstvo in ta neka blaginja, straši me sreča, ki se prikrade in ostane, manko želja in hotenj, vdanost v ne-vem-točno-kaj. Vse bi lahko in vendar nič ne. Potujem in še več bi potovala. Bila bi nekaj in vse tisto, kar nisem, ne da bi vedela, kaj to je. Nič mi ne manjka in vendar je ves čas navzoča neka praznina. Neoprijemljiva, nerazumna, neopisljiva, nedoumljiva. Čas, zaključim. Tega ni dovolj. Misli so in te so leteče, čuteče, melanholične, vzhičene, polnokrvne in spet anemične. Tobogan vsega.

Krasna svetloba me obdaja, topla popoldanska, tista, ko je vse videti podeseterjeno lepše in bolj strastno. Sledijo dnevi praznovanj – ljubezni, let, ljudi. In potem moj ljubi september. Dejansko ni prostora za temne oblake, ki pa se vendarle prikradejo, ko sanje letijo in nas življenje samo ustavlja na poti vedno novih doživetij. Še je čas. Naj bo lepo. Naj bo kot krik med strmimi gorami – vračajoč se še glasneje.