Pisma

. . . . . . . . . . . . . . . .

O pismih sem pisala že nekajkrat, zlasti o tem, da so mi pri srcu. Najbolj tisti del, ko ga zagledam v poštnem nabiralniku, pravega, papirnatega, ki je prepotoval razdalje, bil napisan na izbran papir, zanj kupljena znamka ter odposlan in premetan skozi številne roke. Besede so mi všeč, če pridejo od srca in so namenjene prav meni, še toliko bolj. Na pisma me je spet odneslo, ker sem nedavno prebrala Kafkova pisma Mileni, nanje pa me je spomnila knjiga, za katero bi bilo prav vseeno, če ne bi bila nikoli napisana. V njej je bilo govora o tistih pismih, in sicer stavku, ki naj bi ga Kafka uporabljal za izraz svoje ljubezni do Milene, v tej nepotrebni knjigi pa za ljubezen med glavno junakinjo in njeno bivšo ljubeznijo. Radovednost me je nesla k pismom, malo tudi k preverjanju, če je tisti stavek, ta izkaz ljubezni, res tako pogost in močan. Našla sem ga točno v enem zapisu v tej več kot dvestotrideset strani dolgi knjigi –

»Since I love you (and I do love you, you stupid one, as the sea loves a pebble in its depths, this is just how my love engulfs you — and may I in turn be the pebble with you, if Heaven permits), I love the whole world and this includes your left shoulder, no, it was first the right one, so I kiss it and I feel like it and this also includes your left shoulder and your face above me in the forest and my resting on your almost bare breast. And that’s why you’re right in saying that we were already one and I’m not afraid of it, rather it is my only happiness and my only pride and I don’t confine it at all only to the forest.«.

Branje teh pisem Kafko obenem odmika in približuje njegovi sicer pogosto temačni »preobrazbeni« vsebini, a iz njih je čutiti barvitost naklonjenosti, miselne procese in literarne prevrate, ki se dogajajo v njegovem bolehnem telesu, prav tako pa čudenje nad nekdanjim načinom komuniciranja, ki mu pogosto spodleti, a vendarle ohranja besedno prepletanje praškodunajskega okoliša ter čustvenih in siceršnjih pretresov v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Koliko možnosti napačnih razumevanj besed, koliko čakanja na povratni odziv, kakšno trpinčenje sebe in naslovnika v dneh, ko pošta ne deluje! Ni se kaj dosti spremenilo od takrat, le da imamo zdaj alternative za papirno popotovanje v instantnih in takojšnjih sporočilih sms, mms, elektronski pošti, družbenih omrežjih.

Rada namenjam besede znanemu naslovniku. Z njimi odpiram zaprašene srčne prekate, migam polenjene prste in poganjam upočasnjene možganske krivulje. Z njimi premešam zastalo kri, v njih vpletem čokoladne pregrehe in hrepeneče celice, primešam davno pozabljene strasti in zabelim z objemi, ki niso za druge. In vendar se zdi, da ne papir ne sodobni načini prenosa besed ne zmorejo dialoga. Ta zamuja ali pa se sploh ne zgodi. Vse ostane enosmerno – moje misli njemu in njegove meni. Resničnost posrka vase druge in drugačne reči, še posebej čas, ki bi dovolil, da se vrnemo in ustavimo ob zapisanem, da si s papirja skočimo v pravi objem.

Barbapapa*

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsakokrat, ko letim, se veselim trenutka, ko se dvignem nad ta svet, nad vreme, nad sivino, nad svet, kot ga poznam, ker takrat z vrha opazujem prekrasne tvorbe oblakov. Ta sladkorna pena, za katero si želim, da bi bila rozamodra, modroroza, a je vedno v vseh odtenkih bele in še več odtenkih sive, vabi v svojo mehkobo. Predstavljam si, da jo trgam z neba. In taka, ne rozamodra niti ne modroroza, ampak bela ali siva, se med nočnim letom pred mojimi očmi spreminja v črno z zlatimi pikami. Bolj ko se minute odmikajo, močno, močneje se svetlikajo zlate sledi na svodu in sedajo na utrujene oči. Stegujem se k njim in obmirujem – zvezdnata odeja prikliče spanec. Podnevi pa, tako kot danes, čakam na trenutek obratnega doživetja – počasi se iz oglušujoče tišine in modrine vsenaokrog spustimo na puhaste tvorbe, se v njih za hip kobacamo in pozibavamo, potem pa skoznje prodremo v ptičjo perspektivo pogleda na polja, mesta in gore, zasledimo promet in ljudi ter se zavemo, da so trdna tla tisto, kar nas čaka spodaj.

...................................

Francosko "barbe à papa", kar smo za našo risanko prevedli kot barbapapa, v slovenščini pomeni "sladkorna pena".

Kvadratni mehurček

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak dan se v našem življenju zgodi nekaj posebnega. Najpogosteje to spregledamo ali ne cenimo dovolj, morda mislimo, da je premalo, morda se ne zavedamo, da se dogaja nekaj čarobnega, morda se nam zdi, da gre le za utrinek drugačnosti v nizanju enakih ali podobnih dogodkov. Tako malo je dovolj, da se utrip pospeši ali da se povrne vera v dobro v človeku.

Nedolgo nazaj me je v želji, da vrnem malce ravnovesja v porušeno osebno vesolje, vodilo v bližnje srečanje mojega avta s količkom in ko sem že skorajda zavila s parkirišča, ker me je minila volja do prvotnega namena, mi je nekaj šepnilo, naj vendarle storim, kar sem se namenila. In sem. Na poti do vhoda me je presenetil glas, kako čudovit je dežnik, »lep, a nenavaden, res poseben«, sem vedela, da je govora o mojem. Ta dežnik je z mano že desetletje in vsakokrat, ko dežuje in sem zunaj, se razveselim, da ga bom lahko uporabila. Prav takega, a v drugi barvi, sem videla v filmu ljubega režiserja v čudovitem prizoru, kar me je vodilo do iskanja prav takega in takojšnjega nakupa. Eden tistih nakupov, ki se tisočkrat povrnejo in ki vsakokrat znova obudijo prav tisti filmski prizor. Čudovita zmožnost možganov in spomina, da nas vrnejo v trenutek neizmerljive vznesenosti ali celo sreče. Ko sem se vračala proti avtu, lokacijo katerega sem zaradi dramatičnosti trenutka bližnjega srečanja s količkom skorajda popolnoma izbrisala iz spomina, sem pod streho v roki, mojo večno srečo, ujela pogled moškega za volanom avta, ki je ravno speljeval in počakal, da sem prečkala cesto, in ko sem videla, da gre za prav tistega, ki je prek dežnika ogovoril mene, so možgani odreagirali, kot da sem srečala znanca – malce sem pridvignila dežnik in se nasmehnila, moški mi je vrnil nasmeh, bilo je, kot da se poznava, resnica pa je, da se ne in da je velika verjetnost, da se nikoli več ne srečava. Takšnih srečanj se v dobrih petindvajsettisoč dneh, kolikor nam jih življenje podari, zgodi veliko. Nič zato, če nimajo otipljivih posledic.

Včasih se v dnevu, za katerega si želiš, da bi končno položil glavo na vzglavnik, zamižal in potonil v spanec, a se nikamor ne premakne, za povrh vate meče zamude in male jeze in odpira poti nestrpnosti, zgodi lušten, neponovljiv stavek. Včeraj je bil tak dan – zadnji let na dolgi poti se je po dolgi zamudi prevešal v nov dan in namesto naučenih besed opravičila nas je pilot nagovoril z: »Vem, da se ta let dogaja prepozno, a če pogledate skozi okna v noč, boste na nebu videli neverjetno lep severni sij.«. In res – pred našimi očmi se je odvijal čudež narave, lep do solza, tak, da si primažeš klofuto, ker si še maloprej videl le črno noč dolgega dneva in se smilil sam sebi.

Dogodki in ljudje nam barvajo dneve. Na nekatere nikoli niti pomislimo ne, glede določenih se nam morda kdaj, ob najbolj neverjetnem trenutku, zastavi vprašanje, kje so, potem pa so še tisti redki, na katere pomislimo večkrat, četudi morda nočemo ali nimamo otipljivega pojasnila, zakaj. Kdo ve, morda tudi na nas nekdo misli prav ta hip. Ali pa si to vsaj domišljamo.