31 maj 2010

Dan D

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes je dan za plačilo dohodnine. Ne vem, če bi sploh tole objavila ali ne, ker je itak namenjeno bolj mojemu ''centriranju'', ampak… Takole gre: zakon omogoča pravico do obročnega plačila, odloga plačila, odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga. Skladno z zakonom sem zaprosila za obročno odplačevanje. Vlogo sem, tako kot to določata Zakon o davčnem postopku in Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku, vložila na za to predvidenem obrazcu. Sklepala sem, da je dovolj izpolniti obrazec v skladu s pojasnili, ki so mu priložena. V samem obrazcu nikjer ni bilo predvideno, da moram posebej obrazložiti, zakaj prosim za možnost obročnega plačila, saj že sam Zakon o davčnem postopku jasno določa situacijo, v kateri posameznik zaprosi za eno od možnosti, predvidenih v prvem odstavku 101. člena navedenega zakona (t.j. če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov). Glede na to, da davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi (drugi odstavek 101. člena Zakona o davčnem postopku), se mi, razen podatkov, ki jih je od mene terjal sam obrazec, ni zdelo potrebno, da davčnemu organu, katerega končna odločitev temelji na podatkih, ki so mu dostopni, navajam podatke, ki so mu že ali bi mu lahko bili znani.

Moj namen ni izogniti se plačilu davčnega dolga, ampak, glede na višino mesečnih dohodkov, finančno breme, ki ga predstavlja moj davčni dolg, razpršiti na več obrokov, kar bi ga (finančno breme) vsaj malo olajšalo. Uradno živim sama, torej sem sama v gospodinjstvu, prag, ki je zakonsko predviden za ugodno rešitev vloge, pa je tako nizek, da … V glavnem, očitno smo država revežev, ker sicer res ne vem, kdo je merilo za določanje takšnih zneskov. Resnica je, da nisem socialni problem in te resnice nisem zanikala, niti je zdaj ne zanikam.

Dejstvo je, da na podlagi prejemkov nikakor ni moč ugotoviti kakšna je moja dejanska sposobnost plačevanja, saj je merilo postavljeno povsem neustrezno, ker ne upošteva izdatkovne strani posameznika (pa ne govorim o luksuznem načinu življenja, le zategovanje pasu ni potrebno). Moja plača je preverljiva, saj sem javna uslužbenka (za razliko od večine ''zasebnikov'', ki si nakazujejo najmanjši možni znesek in posledično državo ogoljufajo za oho-ho denarcev). Davčni dolg v višini, ki ga imam, je nastal kot posledica intelektualnega prostituiranja, da bi na ta način lahko zaslužila denar, ki ga potrebujem za gradnjo hiše, ki jo skupaj s partnerjem gradim v x. Dejstvo je, da že sedem let ne stanujem v y, ampak imam tam le prijavljeno stalno prebivališče (nisem lastnica hiše), dejansko pa stanujem v službenem stanovanju v Ljubljani (zato tudi nisem upravičena do potnih stroškov z naslova stalnega prebivališča). Za hišo v y še vedno odplačujem kredit, kar je razlog ohranitve stalnega prebivališča na zadevnem naslovu (deset let vlaganja za dve leti uživanja...). Res je, da moja plača, kljub plačilu kredita in stroškov za stanovanje v Ljubljani, še vedno omogoča več kot dostojno življenje, vendar znesek, ki mi mesečno ostane, nikakor in niti približno ni blizu višini davčnega dolga, zaradi česar sem tudi zaprosila za možnost obročnega plačila v treh obrokih. Vendar očitno vse navedeno nima prav nikakršnega pomena pri obravnavanju vlog, kakršna je moja. Za vse barabe tega sveta, mora še vedno (po)trpeti navaden in pošten državljan... In, ja, vem, da imam streho nad glavo, da gradim hišo, ko marsikdo trepeta pred tem, da bo jutri moral pod most, da si lahko izmišljujem kaj bom jedla in kaj oblekla, lahko grem na potovanja, sem zdrava in še in še pozitivnih stvari, ampak ZAKAJ moram biti zato zdaj na nek način kaznovana za pošteno zaslužen denar, od katerega mi itak mesečno vzamejo vse preveč!? Zakaj se moram slabo počutiti? Celo življenje že prispevam in dajem in plačujem in pomagam, ko pa pride trenutek, ko bi država lahko malce olajšala svojo grabežljivost, pa od mene zahteva, da ji napišem pismo o ubogosti, ko bi to vendarle morala biti zgolj rutinska zadeva. Dejstva so jasna:
1. Davčni dolg obstaja.
2. Moja dolžnost je, da ga plačam.
3. Plačala ga bom.
4. Denar bo na vašem računu najpozneje 31. julija 2010.

Ah, saj vem, v veter izgovorjene besede in ni vredno tipkanja, ker gre za požrtnost domovine, ki vzame mesečno, zato da potem vzame še letno. Od mene pričakuje, da vnaprej dajem na stran še polovico od polovice, ker bo prišel 31. maj, ko ji bom morala spet dati orehe za njeno potico. Naj se ji zatakne!

. . . . . . . . . . . . . .