30 december 2019

Smisel

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ulične svetilke se bodo vsak večer prižgale malo pozneje in v nas se bo znova zbudil tisti žarek, ki nas iz dneva v dan žene naprej v to zgodbo, ki ji rečemo življenje. Nikoli si nisem predstavljala, da bo osmišljanje bivanja, preprosto tega, da smo, tako prazno. Ja, prazno in nekako brez pomena. Kot majhna sem si risala svet v barvah neskončnih prostranstev, vlog, ki jih bom odigrala, sanj, ki jih bom odsanjala, čudovitosti, ki jih bom doživela. Svet odraslosti je vse to, a je obenem tudi   soočenje z resnico, da to, da smo, mine vse prehitro. Težave, s katerimi se borimo, radosti, ki nas zalijejo s solzami sreče in vsemogočnosti, razočaranja, ki bi se jim na vsak način radi izognili, a nas čez leta opozorijo, da je dobro, da so se zgodila, saj so nas okrušila ravno prav za vse tisto, kar je sledilo, zlasti pa ljudje, ki vstopajo v naš balon  razmišljanj in hotenj in navdušenosti, zaradi katerih postajamo boljši ljudje, radovednejši prijatelji in bolj strastni ljubimci, so tisto, kar v odsotnosti smisla osmisli vsak izdih in vdih. Da je treba sebe osrečevati z drugimi in sebe podariti drugim, čas, ki ga nikoli ni ali pa si ga sami odmerimo, začiniti s smehom, s poslušanjem, z občudovanjem tistih, ki znajo povzročiti srčno aritmijo. Ko srce pospešeno bije in je srečno, da je prsni koš naenkrat premajhen za vse te lepote in ohe in ahe, ki se kotrljajo z jezika do ušes drugih. Ko oči zalijejo solze od silne lepote in preproste dobrote. Ko se premikamo v ritmu plesa snežink, piša vetra ali kar tako, brez pravega razloga. Ko močno objamemo in smo objeti še močneje. 



 Ilustracija

13 oktober 2019

Sem še, četudi v tvojem spominu bledim …?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Živeti za danes in jutri. Ne gledati nazaj. Mantra, ki jo ponavljajo tisti, ki ne želijo biti ujetniki preživetega in predihanega, ki neobremenjeni s preteklimi dejanji smelo zrejo dnevu v oči. In vendar je vse, kar delamo, mislimo, načrtujemo danes, posledica tistega včeraj. Vse je spomin neke ideje ali hotenja, ki se uresničuje danes ali morda jutri.


Koliko je naš spomin še naš spomin? Je le odraz družbenih omrežij, digitalne sledi, ki jo puščamo za sabo in vanjo redno kukamo? Koliko telefonskih številk, naslovov ali elektronskih naslovov znamo na pamet?

. . .

Si pozabil na moj rojstni dan, ker sem ga izbrisala iz javno dostopnih podatkov na fb ...?

28 april 2019

"… bila sem globoko nesrečna, a bila sem tam, kjer sem morala biti, bila sem nikjer …"

. . . . . . . . . . . . . . . .

Po ogledu gledališke predstave "Mazohistka" v režiji Nejca Gazvode prejšnji mesec sem si morala kupiti tudi knjigo, ki je predloga predstavi. Besedilo je namreč prelepo, izvedba enako. Ko sem brala roman, so besede odzvanjale v glasovih igralcev. Neverjetno, na začetku tuje, potem pa sem se prepustila glasovom v svoji glavi. Navadno si vizualiziramo knjige – junake oblačimo, vidimo jih, kako se gibljejo, slišimo, kako govorijo. Tisoče in tisoče vizualizacij iste knjige. Tokrat pred predstavo zanalašč nisem brala knjige niti me ni pretirano zanimala zgodba. Dovolj je bilo vedeti, da gre za preplet odličnosti (APT + N. G. + K. P.). Običajno smo razočarani v eno ali drugo smer – film/predstava ne dosega knjižne predloge ali (manj pogosto) knjiga te pusti hladnega, njena prevedba pa povsem navduši. Tokrat je navdušujoče oboje. Katja Perat piše lepo, ravno prava uravnoteženost med pomenom in obsegom  brez odvečnosti, brez davljenja, brez šopirjenja. Ker zmore. Ker zna. Ker začara.     

"Ničesar nisem počela v Trstu, samo sedela sem in pila kavo, pogosto zaprtih oči, in pustila vonjem in zvokom, da se nenadzorovano zlivajo čezme. Skozi jezikovni nered je bilo celo tiste, katerih jezik si razumel, skoraj nemogoče razbrati, zato nisi nikogar slišal lagati. Slišal si samo življenje, kako teče dalje, ne da bi se pri tem pustilo kaj dosti motiti, kako se tovor nalaga na ladje in zlaga z njih, kako vozi tramvaj, kot bi vozil sam od sebe, kako kričijo galebi, kako pada dež, kako koraki tlačijo tlakovce."




31 januar 2019

Stanje duha

. . . . . . . . . . . . . . . .

"... jaz nimam imena, vsakič moram začet na dnu. Sedim na dnu luknje in se derem v megafon. Kaj govorim, ni pomembno, noben me ne posluša. In saj veš, ko govorim navzvez, kritiziram navznoter. In takrat si že po definiciji zaverovan v svoj prav. Zagrenjena sitnoba. Medtem pa minevajo leta ...".   

("Moj boj, druga knjiga", K. O. Knausgaard)