Objeti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lani sem leto zaključila z zapisom, katerega zadnji stavek se glasi »Ko močno objamemo in smo objeti še močneje.«. Če kaj, potem je bilo leto 2020 leto z najmanj objemi, vsaj tistimi pravimi, ki za hip združijo v eno. Leto, ki je v dom prineslo službo, nekaj, kar se že vse življenje trudim ločevati, naenkrat pa ni bilo izbire in ker imam službo, kakršno imam, je preteklih skoraj deset mesecev moje življenje služba in moja služba moje življenje. Brez delovnika, vseskozi v službi enoumja in norosti, z večnimi poskusi ustaviti, spremeniti, izboljšati, prepričati v drugače, kričati, se jeziti, a vse brez uspeha. V preži, brez upanja, da bo kmalu drugače, z ubito dušo in polomljenimi krili, v večno enakem in s tako malo radosti, da se ne počutiš ravno mrtvega, živega pa tudi ne. Zapor, ki mu ni videti konca. Ves svet, ujet v kvadraturo bivališča, z očmi, večno fiksiranimi na zaslon računalnika. Moja obzorja se odprejo in razprejo na tujem, kjer tavam, raziskujem, občudujem, se navdušujem, kjer zamenjam jezik, kjer mislim druge in drugačne misli ter čutim s celim telesom. Le trikrat letos se je zgodilo – Porto tik pred to norostjo, julija, ko se je Francija za kratek čas odprla in je Pariz pričakal z odprtimi rokami, in septembra, ko je bil London še bolj prijazen kot sicer.

Še dobro, da gre leto h koncu, ga vsaj ne bom več enačila z negativo, ki se je zalezla v naša življenja. No, nekaj izjem najbrž obstaja, ki jih leto ni zaznamovalo na opisan način, ki ne razumejo ali nočejo razumeti, da nekateri niti na sprehod ne moremo po lastni volji (če stvar prikažem brutalno plastično). Za povrh sem se v delčkih dni, ki so to dopuščali, selila. Misija uspešna, a z napako. Pismoljubki manjka poštni nabiralnik. Pošta nosi le k hišam s hišnimi številkami in ker je najina kočica nima, sem ostala brez radosti odpiranja čarobne škatlice (pa tudi drugi dostavljavci najine doline še niso umestili na svoj zemljevid morebitnih strank) ...     

 

Da bi kmalu močno objeli in bili objeti še močneje, nam želim.

Mačja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes je srcebolja dan, vsaj mojega. Moj ljubi mačkon, ki se je pred dosti leti odločil, da je najina hiša tista, v kateri oziroma pri kateri želi prebivati, ostaja pri svoji izbiri. 

Vsi so govorili, da je maček bitje, ki je vezano na dom in ne na človeka, a nisem hotela verjeti. V novi dom sem ga prinesla in čeprav je bilo v hiši vse v redu, je, čim so se vrata odprla, odšel. Sledila sem mu in začudena opazovala trenutke čudovite divje nravi: šel je počasi navkreber, postal, vohljal, iztegoval vrat, obračal ušesa v vse smeri. Malo naprej se je povzpel na najvišji kamen, pogledoval okoli, potem pa šel še višje, dokler ni švignil skozi vinograde stranstranstran.

Novi dom je od prejšnjega blizu in daleč. Ker tu še ni bil, sem mislila, da predaleč. Očitno zanj ne, saj je bil kmalu viden pri prejšnjem domu. In vendar sem hodila ponj in vsakokrat se je vrnil tja. Misleč, da mu morda manjka spomin na pot v to smer, saj je bil vedno pripeljan, sem ga šla včeraj iskat po zgornji poti, tisti isti, ki si jo je sam izbral, ko je šel od tu. Če me je kdo opazoval, si je najbrž mislil, da ta ni pri pravi, ta nora gospa leti, kot bi ji gorelo pod nogami in dirka doldoldol, po cesti, čez travnike, navzdol do novega doma. Maček je v naročju norel in spuščal nenavadne zvoke, take, ki so mi trgali srce in ogenj za ritjo le še dodatno podžigali, da bi le bila hitro na cilju, ker tam, sem upala, bo vse v redu. 

V hiši je ostal dvanajst ur, predel, smrčal, spal, jedel, pil, se crkljal. Dokler ni prišel čas, da se odpravi. Ne v prejšnji ne v tej hiši nima notranjega stranišča, vedno je bil zunanji maček, ki je bil v hiši le, kadar sva bila doma, zvečer pa, ko sva se odpravila spat, je bil čas za spanje tudi zanj – na kozolcu. In je šel. In ga ni. Tu. Najbrž je tam. Spet bi šla in ga prinesla ali pripeljala, a ne grem. Morda pride, si mislim. Še vedno slišim tisti nenavaden zvok v mojem naročju in ta me odvrača od nasilne preselitve. Še dobro, da ni daleč. In še bolje, da v tisti hiši, ko je v njej luč, topla škatla čaka tudi nanj. Za malo zelenooko kepo, ki diši po senu.

Ni bilo namenjeno

. . . . . . . . . . . . . . . .

To ni zapis o otrocih, niti ne o tem, zakaj jih nekdo ima in drugi ne. Niti ne o tem, zakaj se ljudje odločajo za otroke. Še manj o tem, otroci da ali ne. Gre za spletanje razmišljanj nekega vročega poletnega popoldneva o tem, katero plat pojma »imeti otroka«, če bi me že vlekli za ta sladke, (edino!) pogrešam.

Jezik. Doživljanje in odkrivanje sveta, sporočanje misli, brzdanje domišljije, ubesedovanje zapletenih procesov v nas. Vse to sporočamo z jezikom. In prav čudovito bi bilo malemu bitju, ki počasi raste v samosvojega posameznika z mnenji in voljo, pomagati zgraditi jezikovno palačo. Od prvih zvokov, posnemanj, do opredmetenj in osmišljanj. Vse tisto, kar se v mali glavi šele riše in kaže, spremeniti v črkovne povezave. Ker čisto zlahka bi »palačinka« lahko bila »čalapinka« in to ostala za vedno. Ali pa »klobuk« nekaj povsem drugega, na primer »klop«. In se potem veseliti vseh tistih nadgradenj osnovnih izrazov v bogatejša, lepša in natančnejša sporočila. Da bi znalo dete razumeti Levstikovega Krpana, ko ta reče: »Deske si bom znesel na dvorišče in, ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo!«. Ali pa Piko, ko se hvalisa: »Zmeraj uganja take. Tudi v Surabiji mi je enkrat ušel in se udinjal kot gospodinjski pomočnik pri neki stari vdovi.«. Pa Gregorčiča ‒ »Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi?«.

Ko se rodimo v določen jezik, ta sčasoma postane del nas. Govorica doma brez velikih pretresov postane naša, s širjenjem socialnega kroga pa usvojimo tudi govorico ljudi, ki bivajo v bližini. Kakšen potencial nam je dan! In potem preprosto kopiramo, kar slišimo. Kakšna neznosna izguba! Že ko bi ga nosila, bi mu pripovedovala o svetu, ki ga čaka, o okusih, ki jih že takrat okuša, o smehu in žalosti, ki bi jih prav gotovo že takrat znal ločiti, in potem, ko bi že bil, a še ne mogel razvozlati tiste gmote v ustih, poslušal in opazoval in pomnil, na koncu pa ‒ spregovoril. Predstavljam si, da so možgani otrok kot kramp in lopata, ki se iz dneva v dan razvijata v nepredstavljivo zmogljivo tehnologijo, ki jim kmalu omogoči premikanje, dvig na dve okončini, hojo, interakcijo z drugimi, čustvovanje, upiranje, oblikovanje svojih mnenj. In v vsem tem jezik odigra vlogo ključnega orodja.

Seveda vem, da zunanja vloga ni bistvena za razvoj govornih zmožnosti otroka. Prav enako se razvija otrok, ki je rojen gluhim ali gluhonemim staršem ali pa staršem, ki jim ni dosti mar za lepote jezika. Če je le okrog njega tudi jezik slišečih, pa tudi televizija, radio, knjige, bo vse v redu. 

Govorim o čudežu, ki je enak temu, da je človek sposoben narediti človeka, bitje, ki ima toliko in toliko prstov in nos in usta in oči in še in še. Da lahko čistemu in praznemu umu damo besednjak, ki mu omogoča, da vse, kar bi bilo morda fizično, na primer klofuta, izrazi s pomočjo jezika, na primer »Pusti me pri miru!«. Govorim o enkratni priložnosti na prazen list papirja napisati čudoviti verz.        

Še je mogoče

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pobegniti se ne da. Pobeg ni opcija in vendar je edino, kar ohranja pri razumu. Naj bo v knjige, naj bo daleč od novic, naj bo stran od ljudi, naj bo ven iz oklepa matere domovine, naj bo v množice ali trgovine, na vršace in obale. Štirje meseci so mimo in še vedno delam od doma. Gre za norost z več vidikov, najbolj pa tega, da delovni dan traja ves dan. Naenkrat ni pravic, nič, za kar so se borili pred več kot sto leti, ne šteje. Telefon je prevezan in torej si dosegljiv, če nisi pred računalnikom, zadostuje sms, ki te tja napoti. Vsi hočejo takoj, zdaj, včeraj. Vsaka minuta, ki mine, je minuta prepozno. Brez premisleka in odločno. Ni virus ta, ki mi krade življenje, to je oblast, ki mi narekuje ravnanje, ki je nesprejemljivo. Stanje, ki spominja na vojno, trenutni oblasti ustreza. Teror je, neizbežno, tu. Kakorkoli pogledam na svoj vsakdan, je videti sprevrženo. 

Za pet dni (tri delovne) mi je uspelo pobegniti daleč stran. Občutek je bil enak tistemu, ko si pod vodo in ti zmanjkuje zraka, nato pa končno gladina morja in ... vdih. Čarobnosti na pretek. Praznosti in drugačnosti tudi, a vendarle – dihanje. Občutek, da si kljub vsemu še vedno živ. Da hodiš in gledaš in vidiš in se nasmeješ. Da ni dan enak dnevu, zajtrk zajtrku,  večer večeru. Da vdanost nenadoma izgubi moč in si drzneš upati na normalnost. Toda ob vrnitvi je bilo naslednji trenutek kot prebujanje iz lepih sanj, prav takih, ko si rečeš "da bi le trajale, samo še malo", "da bi bilo vse res" in jih podaljšuješ, čeprav budnost žgečka z vseh strani in zvoki novega dneva nepreklicno naznanjajo, da so bile le sanje, ki jih je vzel nov dan. Brezvoljnost, ki se je tiho naselila in, prasica!, nima namena jemati slovesa še dolgo, dolgo, pa spet zateguje svoje roke okoli vratu in srca.

Negibnost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pred skoraj mesecem dni je norveška predsednica vlade mladim namenila zahvalni govor, ki mi vsakokrat zvabi solze v oči in želim si biti to mlado bitje, ki zamuja zmenke, zmage, plese, …, življenje.

V resnici si ne želim biti to mlado bitje, saj bi to pomenilo, da bi se vse, kar je za mano in me dela človeka, kakršen sem, šele moralo zgoditi in veliko tega ne bi rada podoživela. A te besede, namenjene drugim, ki pa so vendarle le sotrpini v isti zgodbi, so me tudi zabolele. Seveda si želim besed, ki bi sedle tako toplo in srčno na moje srce, kot so sedle te na vsa naša srca, a želim si, da bi se nekdo zahvalil tudi nam, ki že davno nismo več stari 14 ali 18 ali 22. Tudi mi imamo svoje sanje, želje in hrepenenja, ki čakajo. Desetletja pozneje človek ne usahne, desetletja pozneje človek šele uvidi razsežnosti  vse lepote, ki se mu ponuja. 

Tri mesece življenja, četrt leta, smo statični, v stalni pripravljenosti v službi, četudi delamo doma, dom je postal pisarna, vsi načrti potepanj in odkrivanj lepot po širnem svetu ali soseski so izpuhteli. Živimo brez objemov, brez druženj, na istem mestu, kot bi nekdo čez noč zgradil dolg in visok zid, ki ga ni moč preplezati. Tu sem, zaprta v zlato kletko, zafrustrirana zrem v omaro z oblačili in jočem za sezono, ki bo mimo, ne da bi si enkrat samkrat nadela svojo najljubšo pomladno obleko. Zimsko obutev že nadomeščam s sandali, ker, če bo le sonce grelo močneje, bodo morda prišle na vrsto. In vse poletne obleke že tudi kričijo po tem, da jih dam na hitro pranje, posušim na svežem zraku in zlikane postrojim, kjer bodo čakale na svoj dan. Banalnosti, vem. Nepomembno, vem. Le da je prekleto pomembno!

Vem, svet je poln bede in bolečine, otrok in odraslih, ki živijo življenja, kakršna živijo, brez vsega in s še manj kot nič, morda srečni, da so. Ne govorim o njih. Govorim o nesreči, ki je neoprijemljiva, a je čez noč spremenila vse, na kar smo bili navajeni, ne da bi se smelo ali moglo dvomiti o smiselnosti vsega. Vse, kar delam, je konstantno pritiskanje tipke F9, ažurno odzivanje na karkoli mi je odrejeno, opazovanje, kako še en dan mineva in da kljub temu, da je narava dva koraka stran, ždim pred ekranom in gledam, kako dan ugaša, roža dobiva liste, potem popke, nato ogromne cvetove, moje nosnice pa si le predstavljajo pozabljeni omamni vonj not, ki pobožajo globoko v srce. Občutek krivde je vseprisoten ter ves čas trka in kljuva in ne pusti dihati. Vsa banalnost življenja (zakaj živimo?) v oprijemljivi obliki. Če je to vse, nočem nič! Ta ujetost, ta brezizhodnost, ta odsotnost svobode. Ko besede spodletijo in ti spodletiš kot človek.

Kmalu. Upam.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Objem. Kdo bi si mislil, da bo ta prisotnost bližine, s katero sem zaključila zapis ob slovesu leta 2019, postal nekaj, kar bo danes, ko to pišem, nekaj povsem nezaslišanega. V začetku preteklega meseca sem brezskrbno tavala po ulicah Porta, zvečer za piko na i čudovitim rečem tistega dne v rokah nosila še tople sveže pasteis de nata, da razvratu, imenovanem svoboda, dam še zadnji prhut razprtih kril.

Kmalu zatem je udarilo silovito in ukazovalno. Ostala sem doma, tako kot mnogi, obsojena na službodomovanje. Razkošje časa, ki se je ponudilo mnogim, je v mojem primeru pomenilo kletko stalne pripravljenosti pod novo trdo roko, ki je zahtevala nenehno odzivnost. Razkošje časa se je demonstriralo kot zapovedana norost, ki ji ni bilo videti konca. Strah pred virusom je bil videti neznaten v primerjavi s strahom pred prihodnostjo. Ta se je risala črno. Misli o odpovedi, misli o nemoči, misli o tem, da je vse, kar storim, zgolj žvižg v gluho noč. Gluh dan. Ker nenadoma je bilo vse tiho. Dnevi so se vrstili, dihanje je bilo vdih-vdih-vdih-izdih. Še malo in bi bil le še izdih. Vendar pa je bil pretekli teden prav poetično miren, vsaj glede na torturo, ki je vztrajala od prvih dni marca. In okovi, čeprav niso nehali popuščati, so se vendarle razrahljali. Sestradana duša svobodnega bitja je našla milimetre v obroču železnega prijema. Ljudje so stresli s sebe sprejemanje in se zavedli sebe.

Kdor misli in govori, da bo po vsem tem drugače, da bodo ljudje boljši in njihova dejanja premišljena, se globoko moti. Dolgotrajno zapiranje in odtujevanje, omejevanje in zastraševanje, bo po tem sprostilo divjake v posameznikih. Kolektivno morda doživljamo ta čas kot čas priložnosti, individualno pa vsakdo naveličan čaka, da znova živi vse zmote časa pred tem. Komaj čakam, da bom lahko kam odpotovala, za začetek bi zadostovalo prestopiti meje občine. Vse življenjske vloge so na kvadraturi, ki ji rečemo dom, odprte istočasno, in vendar vanje ne bi smeli spustiti ne službe, ne šole, ne muzejev in ne gledališč.

Kako radostna je bila moja duša, ko sem smela priti za pol dneva v službo in se sprehoditi čez sončno izpraznjeno mesto. Lepoto in bolečino sem ugrabila zase, samo zase! Ker to so danosti, tako kot sta spanec in hrana, ki bi morale biti samoumevne. Radost, tista prava, pride, ko se hranimo z dotiki, pogledi, pesmijo in vandrajočim korakom. Kmalu. Upam.