29 marec 2011

Zasanjanost

. . . . . . . . . . . . . . . .



"Življenje je, ko imaš sanje in ko verjameš vanje.
In ko sanje postanejo resničnost, si premagal čas.
In vse, kar je nekoč bilo, še vedno traja.
In smrt ni konec življenja.
Ni konca."

V prostem prevodu zaključne besede č.u.d.o.v.i.t.e.g.a filma - sanjava zgodba, preprostost in hkratna zapletenost časa, barvitost in muzikalnost, ki presegata oznako LEPO, prostaštvo v ravno pravšnji meri in lahkotnost življenja. Dve uri, ki vas božata mnogo dlje.


25 marec 2011

Nedokončane poti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Teden, ki je žužkasto bezljal gor in dol, dol in gor, brez cilja in kraja, se vrtinčil v neznosnosti do solz, me razveseljeval in obenem žalostil. Ena zgodba je prišla h koncu, ena je nedokončan spev večne nedonošenosti, vse vmes pa je imelo opraviti resnično z mano. Ne maram te raztelešenosti, te zunajtelesnosti, ko opazuješ samega sebe in veš, da bi fizikalno moralo biti drugače, pa v realnosti ni. Oh, upam, da se s telim vetrom stvari počasi postavijo na svoje mesto, da se glava zbistri in srce umiri. Da roke delajo in se noge utrudijo. Da se usta posladkajo. In knjiga dokonča. Poglavje zaokroži. Misel sreča drugo in objem močno stisne. Vam želim. :)



21 marec 2011

L kot ...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Z besedami dehtenja in hrepenenja nabiti verzi naj vam čarajo ta dan, dan poezije.

Najine zgodbe (F. L.)

...
In tisti metulji v trebuhu,
ki znova razpirajo krila,
nad nama letijo kot ptice,
nobena ne bo se zgubila.
...
Na kožo zapisane zgodbe
v jeziku skrivnostne dvojine
so črke življenja in smrti
v knjigi vesoljne praznine.
...


Želja (N. M.)

Rada bi bila tam,
kjer nikogar ni.
rada bi bila tam,
kjer si ti.

Razlike ni.


14 marec 2011

Pomlad

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj smo? Čemu smo? Smo samo tu? In kaj, če ne bi storili nič oziroma, če bi se vse do zdaj dogajalo čisto drugače, kot se je? Bi bilo kaj drugače? Bi se svet zatresel in iztiril iz svoje osi? Samo popotniki skozi čas smo, horde anonimnežev, ki pogosto dnevom, tednom, mesecem, celo letom, pustimo, da minejo in se pri tem hranimo z utvaro, ki jo ustvarja spomin. Večno hrepenenje po sreči, ki traja. Ob domnevi, da je sreča več kot zgolj trenutek, ki ga pogosto celo zamudiš v pričakovanju nečesa, kar bi streslo temelje vesoljnega sveta na katerem stojiš. In čas gre, mladost z njim, besede dušijo tišino in nesmiselnost je vedno večja in vseobsegajoča. Kako grozno! Kako nezaželeno! Ko vendar vemo, kaj je tisto, kar si želimo in vendar vedno znova razum usmerja vse dogodke in misli v predalček, ki pomeni spomin, spominjanje na nekaj nedoživetega, do kraja neizpetega, niti približno izkušenega, zato da scenarij v glavi dobiva tisoč in eno različico kako bi bilo, ko in če bi bilo, namesto da bi bilo... A treba je živeti! Sanjati z odprtimi očmi in domišljiji puščati prosto pot v tisoče smeri, od katerih vsaka vodi v nov labirint, ki nikogar ne osrečuje, še manj uresničuje, a nas hipno zadovolji. Zato, da vendarle nekaj storimo, zato da anonimneža vsaj navidezno naredimo za junaka vsaj za en dan. Ker se potem sami spremenimo v spomin, ki bo nekoč zbledel.


10 marec 2011

Do more than exist

. . . . . . . . . . . . . . . .


Določena mera brezdelja (hmmm, kaj je to?) je zaželena, ampak potem je kar naprej vseprisotna bojazen, da morda vseeno nisem česa pozabila narediti... Ja, v redu, nekaj mailov načrtno še ni napisanih, da ne bo tisti nekdo na drugi strani mislil, da od vzhičenosti skačem v zrak. Saj veste, malo pomembni vendarle moramo biti in malo v dvomu moramo vseeno druge pustiti (ah, kako pritlehna bitja smo ljudje!). Pa mnenji k dvema zadevama moram napisati, ampak sta že sestavljeni v glavi, torej ju moram le še prenesti v elektronsko obliko. Pa časa za druge pomembne in manj pomembne reči mi tudi ne zmanjkuje, ampak nekako nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti... Morda je kriva strašna bolečina, ki mi kljuje v glavi in tega kljuvanja imam dovolj. Takole je (bilo): zob, dva, če sem natančna, sta me začela istočasno boleti. Sem mislila. Kljuvanje, ki počasi ohromi polovico glave in ki vzbudi željo, da bi zaradi neznosne bolečine a) skočili skozi okno, b) nič hudega slutečega človeka v bližini močno na gobec, c) odtrgali glavo samemu sebi (od č) do ž) je še veliko variacij na isto temo – poljubno vstavite). Seveda se takojci naročim pri zobozdravnici, ki le stežka, no, če že res ne gre drugače, določi uro jutrišnjega pregleda. Na pregled grem vedno z rentgenskim posnetkom, da si ne bi kdo slučajno drznil kar tako rovariti po ustih. Menda ni nič vidno, ne na sliki, ne v ustih. Sinusi, alergija. Hmmm, nič od tega mi ni domače, no, alergija morda, ampak v res cvetočem delu leta, a nikdar se ni manifestirala v strašljivem zobobolu. In me odpravi rekoč, da naj potrpim in da se bo vse uredilo samo po sebi. Tako je v tej naši deželi, kjer na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (kamor sodi zobozdravstvo) nimam pravice do drugega mnenja. No, seveda si ga lahko plačam pri drugem zobozdravniku, ampak če se nič ne vidi... V glavnem, boliBOLIboli in kdor je kadarkoli trpel zaradi kakršnekoli bolečine, katere žarišče je nekje v glavi, ve, o čem govorim. No, takole ležerno delovno je, bolečinsko neznosno in sončno prečudovito te dni.


03 marec 2011

Dan za okrogle

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ha! Kot da ga v resnici potrebujemo. Pride pa prav za še kakšen krof in pregreho za povrh. Itak smo sami svoj gospodar. Na ogled vikend razvajanja - kvašeni polžki po receptu iz zadnje številke Ambienta in domača čokoladna pena (mousse au chocolat).