. . . . . . . . . . . . . . . .
Nisem nalašč in ni bilo mogoče preprečiti. Pot domov in
obratno me vodi skozi gozd, kakšne tri kilometre v eno smer. V njem domujejo
razne ptice, divjad, veverice, zajci, morda tudi kakšen medved. Gozd kot vsak
drug, le da je tega človekova asfaltna nuja prečila. Vsakokrat sem previdna,
cesta tudi sicer zaradi svojega naklona terja umirjeno vožnjo, a tistega večera
sem bila bodisi prehitra bodisi prepočasna za ubogega srnjaka, ki je nenadoma
skočil vame in ga je doletela skorajda hipna smrt. Kaj storiti? Stopila sem
ven, a razen šelestenja listja v smeri, kjer je žival obležala in je najbrž v
smrtnem strahu še zadnjič hotela ubežati človeški pošasti, ni bilo ničesar
slišati. Tišina. Pokličem policijo, nato 112, vsi so prijazni, natančno opišem
dogodek, lokacijo, čakam. Čakam večnost, po uri sodeč pa so bili že čez dvajset
minut pri meni. Najprej lovec, ki je ugotovil, da gre za srnjaka in da je
mrtev, nato policija. Formalnosti opravljene, nasvidenje vsem. Sama v temi
sredi gozda še čutim srnjaka, ki sem ga pobožala in mu rekla »oprosti«, oprosti
za srečanje, oprosti za tiste, ki jim boš šel v slast, oprosti za celotno
človeštvo, ki vam krade življenjski prostor. Teža smrti se mi je zataknila v
grlu, vse solze tega sveta pa so premalo za vsako nedolžno bitje, ki želi le ... na
drugo stran.
Ubila sem.
