Kmalu. Upam.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Objem. Kdo bi si mislil, da bo ta prisotnost bližine, s katero sem zaključila zapis ob slovesu leta 2019, postal nekaj, kar bo danes, ko to pišem, nekaj povsem nezaslišanega. V začetku preteklega meseca sem brezskrbno tavala po ulicah Porta, zvečer za piko na i čudovitim rečem tistega dne v rokah nosila še tople sveže pasteis de nata, da razvratu, imenovanem svoboda, dam še zadnji prhut razprtih kril.

Kmalu zatem je udarilo silovito in ukazovalno. Ostala sem doma, tako kot mnogi, obsojena na službodomovanje. Razkošje časa, ki se je ponudilo mnogim, je v mojem primeru pomenilo kletko stalne pripravljenosti pod novo trdo roko, ki je zahtevala nenehno odzivnost. Razkošje časa se je demonstriralo kot zapovedana norost, ki ji ni bilo videti konca. Strah pred virusom je bil videti neznaten v primerjavi s strahom pred prihodnostjo. Ta se je risala črno. Misli o odpovedi, misli o nemoči, misli o tem, da je vse, kar storim, zgolj žvižg v gluho noč. Gluh dan. Ker nenadoma je bilo vse tiho. Dnevi so se vrstili, dihanje je bilo vdih-vdih-vdih-izdih. Še malo in bi bil le še izdih. Vendar pa je bil pretekli teden prav poetično miren, vsaj glede na torturo, ki je vztrajala od prvih dni marca. In okovi, čeprav niso nehali popuščati, so se vendarle razrahljali. Sestradana duša svobodnega bitja je našla milimetre v obroču železnega prijema. Ljudje so stresli s sebe sprejemanje in se zavedli sebe.

Kdor misli in govori, da bo po vsem tem drugače, da bodo ljudje boljši in njihova dejanja premišljena, se globoko moti. Dolgotrajno zapiranje in odtujevanje, omejevanje in zastraševanje, bo po tem sprostilo divjake v posameznikih. Kolektivno morda doživljamo ta čas kot čas priložnosti, individualno pa vsakdo naveličan čaka, da znova živi vse zmote časa pred tem. Komaj čakam, da bom lahko kam odpotovala, za začetek bi zadostovalo prestopiti meje občine. Vse življenjske vloge so na kvadraturi, ki ji rečemo dom, odprte istočasno, in vendar vanje ne bi smeli spustiti ne službe, ne šole, ne muzejev in ne gledališč.

Kako radostna je bila moja duša, ko sem smela priti za pol dneva v službo in se sprehoditi čez sončno izpraznjeno mesto. Lepoto in bolečino sem ugrabila zase, samo zase! Ker to so danosti, tako kot sta spanec in hrana, ki bi morale biti samoumevne. Radost, tista prava, pride, ko se hranimo z dotiki, pogledi, pesmijo in vandrajočim korakom. Kmalu. Upam.