Tu je samotno.
Brez besed že vse predolgo. Tišina, ki reže globoko. Najbrž bo bolelo slišati misli, ki se prelivajo na ekran. Božajoče se lotim opravila.Vroč in vremensko čudaški avgust. Vetrovno je in oblaki prehitro spreminjajo obliko. Ovce hitijo grizljati zelinje, še tisto malo, kar ga je ostalo, osel izgublja še zadnje krpe goste dlake, črički so utihnili in ptiči poskrili. Kje sta moja mačkona, vesta le onadva. Morda jima prav zdaj pada zrela ameriška borovnica na mehki uhelj ali pa mravljica leze po tački. Vsekakor bosta s prvimi kapljami dežja ali jeznega grmenja pritekla do rumenih vrat zavetja, na drugi strani katerih bom jaz, jaz, ki bom najbrž še vedno razmišljala o palačinkah, ki si jih prav bolestno želim že od jutra. Vmes sem se do slabosti napokala rižote z lisičkami, ki jih je celo košaro prineslo domov. Menda jih že desetletja nisem videla toliko na kupu in sline, ki se vam cedijo, so upravičene, saj takšna delikatesa nikogar ne pusti hladnega. Morda pa se vseeno lotim palačink, le zakaj bi se odrekla tej ljubezni.
Z leti naj bi modrili, postali najboljša različica sebe in se globoko v sebi zenovsko lotevali življenja. Laž. Zdi se, da postajam vedno manj strpna oziroma vedno bolj nestrpna – do sebe in do drugih. Jezi me rutina, v katero sem zapadla, jezita me to neko zadovoljstvo in ta neka blaginja, straši me sreča, ki se prikrade in ostane, manko želja in hotenj, vdanost v ne-vem-točno-kaj. Vse bi lahko in vendar nič ne. Potujem in še več bi potovala. Bila bi nekaj in vse tisto, kar nisem, ne da bi vedela, kaj to je. Nič mi ne manjka in vendar je ves čas navzoča neka praznina. Neoprijemljiva, nerazumna, neopisljiva, nedoumljiva. Čas, zaključim. Tega ni dovolj. Misli so in te so leteče, čuteče, melanholične, vzhičene, polnokrvne in spet anemične. Tobogan vsega.
Krasna svetloba me obdaja, topla popoldanska, tista, ko je vse videti podeseterjeno lepše in bolj strastno. Sledijo dnevi praznovanj – ljubezni, let, ljudi. In potem moj ljubi september. Dejansko ni prostora za temne oblake, ki pa se vendarle prikradejo, ko sanje letijo in nas življenje samo ustavlja na poti vedno novih doživetij. Še je čas. Naj bo lepo. Naj bo kot krik med strmimi gorami – vračajoč se še glasneje.
