30 avgust 2010

Neizbrisno

. . . . . . . . . . . . . . . .

"... življenje me neskončno radosti. življenje me neskončno žalosti. za koliko neskončnosti je še prostora v tako omejenih telesu in duhu? ne vem, če bi se hotel odreči enemu na račun drugega. vseeno boli. najhuje je, ko te žalostijo male stvari. res, da vbod komajda še čutiš, ampak hkrati so tako pogosti. najhuje je, ko te žalostijo velike stvari, ki so tako presunljive v svoji grozoti, pa je pred njimi dokaj enostavno zatiskati oči. najhuje je, ko te radostijo male stvari, kot je polomljen brisalec na sosedovem avtu, in najhuje je, ko te radostijo velike stvari, kot, zgolj za primer, pogromi ljudi. in najhuje je mnogo stvari. kar se nam godi, povzroča trpljenje in nihče drug ne razume, kako nas to boli. občutek za bolečino..."


L. je človek, ki navdušuje. Čeprav sva se skupaj zbujala v nov dan, ga vendarle še čisto ne poznam. Ne dovolj. Ob njem sem doživljala lepo in manj lepo, celo strašansko boleče. A mu ne zamerim, saj je pogumen in odkrit. Zakaj bi se zadovoljil s približkom sreče, če ve, da je lahko življenje lepše, veliko bolj polno strasti in tako sočno, da se iz njega cedi kot iz zrele hruške? Moder in lep je. Najčudovitejših rok, kar jih je. In štirinožkin sostanovalec. :) Gozdni mož in njegova mala gozdna vila. Za vedno s posebnim mestom v mojem srcu. In ta, še kako moj L., je spisal knjigo. Posebno in drugačno. Težko razvrstljivo v točno določeno zvrst. Pravzaprav gre za več knjig v eni. Njegovih petdeset tisoč besed. Velikega formata in v treh jezikih. Med slovenskim, španskim in angleškim si izberete tistega, ki najlepše poje v vaših ustih. Med vsemi besedami se skriva šest velikih ilustracij Mojce Sekulič Fo, ki vas bodo morda presenetile. Tinček, Tonček, Tunček, na poti iz raja v raj je knjiga, ki se bere enako mavričasto, presenetljivo, kaotično in radovedno, kakor se je rojevala pod prsti njenega ustvarjalca.


"... všeč mi je kukanje skozi zaveso. še posebej, če je zavesa zanimiva sama po sebi. všeč mi je ugibati o rečeh. všeč so mi sence, projicirane na mlečno platno. zvoki v čisto črni gozdni noči. še posebej v tisti noči, ki je na nekem kraju prva. rad berem, kadar je vsaka beseda kot komet in za sabo nosi rep poln vsega, ki se konča šele dolgo potem. in enaki so lahko tudi filmi in simfonije. daleč nad vsem ostalim golo življenje. všeč mi je iskati tisto, kar večinoma zgrešim, ker je predobro skrito. še celo ne vem, da sem zgrešil. naslajam se nad tistim, kar sem našel, kot bi si mislil, da je to v resnici tisto, kar sem zgrešil. česar ne vem, tega ne poznam..."


27 avgust 2010

Nekatere stvari so močnejše od ljubezni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Komaj še nekako ostajam na površini življenja, kar ob pomanjkanju moje razvade in ob tem toplem, težkem vremenu, sredi katerega so rastline zastale v rasti, ni lahko. Ves teden sem se s težavo ohranjala v stanju budnosti in vendar, zdaj ko se oziram nazaj, vidim, da so za mano predstavitev L. knjige (sledi…), dve prijetni večerji, pisanje doktorata (prepočasi, prepočasi), vesele novice, rumena pošiljka iz Bristola (oh, kako se bom afnala!), nova skodelica N. S. (pokažem), uživanje v redkih trenutkih ob branju knjige, obenem pa sem T. poslala samega na Trnfest na predstavo Monty Python in na ustvarjalno delavnico v mestno hišo. Za slednje mi je kar žal, a se tolažim, da jih bo še veliko. T. je šel in njegovo stvaritev, darilo meni, važičkasto delim z vami.


Čakam na bobnenje dežja po okenski polici, zato bom zdaj potihnila v pričakovanju…

24 avgust 2010

Hvala

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prebujanje se je zgodilo točno pred letom dni. Leto dni, 133. zapis. Brez pompa, z malce upočasnjenim ritmom zadnje dni. Telo je utrujeno in si želi počitka, ki ne pride in ne pride. Naj vas moje nenadne odsotnosti in nepričakovani odhodi preveč ne vznemirjajo, predvsem pa nikoli ne bodite prepričani, da pozabljam na virtualni svet lepih besed. Neke vrste konjiček je tale blog, ki mu vsakokrat namenim del sebe in nikoli ni zgolj naključen nabor besed in slik. Trudim se nekaj sporočiti ali pa malo potarnati, deliti veselje ali žalost, se hudovati nad nekom ali nečim, a vendar odražati sebe takšno, kakršna v resnici sem. Moji bralci so me našli sami od sebe in niti ne vem, če njihovo število sploh presega število prstov ene roke. Toliko ljudi namreč osebno poznam, ki so tu ali drugače pustili odziv na zapis. Virtualni svet je prevelik, da bi lahko bil določljiv, realnemu pa nisem naznanjala, da me je tu moč najti. Kdor me odkrije, me (s)pozna, ostalim bom v poplavi lepih, dobrih, zanimivih blogov ostala najbrž za vedno neznanka. Hvala vsem, ki se tu ustavite, ker mi resnično ugaja, če vas zapis ne pusti povsem hladne. Gola vljudnost je vedno patetična, zato si želim srčnosti in jo dajem, ko me na kateremkoli od številnih blogov nekaj navduši. A. B. je nekoč zapisal, da se je treba s konjički resno ukvarjati in zahtevajo čas, zato se jih je treba izogibati. Kajti potem zmanjka časa za ljudi. S prvim delom se strinjam, z izogibanjem in pomanjkanjem časa za ljudi ne, ker so na obeh straneh tega konjička … ljudje. Pridite še k(d)aj okoli. :)

18 avgust 2010

Trpljenje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Toliko vsega se dogaja, da niti ne utegnem pravočasno in temeljito zabeležiti trenutkov, ki se vtihotapijo v posamezen dan in potem iz njega tudi spolzijo… Jezim se nad perverznostjo izjav, dejanj in nastopov belohaljaste odvratnosti, ki si zgolj zaradi zmanjšanja zaslužka lasti pravico nad zdravjem večine. Odvratnost, ki presega človeško ali časovno. Sami so si napisali pravila, ki so jim omogočala dosedanje zaslužkarstvo, ko jim preti, da se bodo morali ukloniti gospodarskemu krču, tako kot to počne večji del zasebnega in javnega sektorja, pozabljajo na ta in se sklicujejo na druga pravila, ki jim že izvirno niso dišala. Etika na dnu in pri tem si upajo govoriti o svojem poteptanem dostojanstvu. Večna otopelost duha in nadutost, ki presega meje razumljivega in razumnega. Istočasno so čisto na našem pragu ljudje, ki raj na zemlji, ki ga opevata politika in bogata srenja, čuti kot pekel brez izhoda. Ni dovolj razglasiti raj na zemlji, treba ga je tudi udejaniti v obliki boljšega počutja in užitkov, pri tem pa upoštevati ves čas navzočo nevarnost, da pričakovanja morda ne bodo izpolnjena. (P.B.)

Obenem se veselim oblačenja in lišpanja najine hiške. Odeva se v slamo in prekriva z glinenim ometom. Taka lubica gobica postaja. A najbrž je prav to nastajanje nečesa tako nenavadnega tisto, kar je resnično bogatenje. Druženje in mreženje. Odkrivanje davno pozabljenega. Bolečina, ki pušča sled na rokah. Čisto droben pesek ob koncu dneva postane ostra skala na gladkih dlaneh. Tudi zato se je treba znati pockrljati.



13 avgust 2010

Naj sploh še bom?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ime mi je ... in sem odvisnica. Odvisna od coca cole light. Vem, ni mi treba hiteti razlagati kakšen strup, da je in kako lahko to sploh pijem. Meni je dobra. Odlična. Slastna. Moja velika razvada, ki je postala navada. Več kot deset let jo pijem iz dneva v dan in če je ni tam, kamor grem, si jo vzamem s sabo. Ja, junky sem. Totalen. In ni me sram. Nikakor ne mislim, da sem zato šibka oseba, nekdo, ki ne zna reči "ne" stvarem, ki mu ne koristijo. Ker je resnica drugačna. In ker se mi ni treba ne zagovarjati ne opravičevati za moje male radosti. Preprosto rada jo imam. In ZDRAVA sem. Moj hladilnik je vse premajhen za pollitrske plastenke, ki sem jih še nabrala po ljubljanskih in okoliških trgovinah. Zakaj? Sicer imam v hladilniku le eno ali dve, tokrat pa ne gre drugače, ker so jo pri nas prenehali polniti. #$%&#$%/?*"?%&$#. Ogorčena sem klicala na njihovo številko in prosila za pojasnila. Premajhna poraba, premajhen trg, drugi dve gresta bolje v prodajo. Bla bla bla. Na tem mestu in zelo na glas povem, da mi je navadna cc ogabna, še bolj pa njena zero različica, ki je okušati tako, kot če bi navadno pustil odprto dva dni in jo potem nekomu nalil v kozarec. Bljak. Žalujem. In prijazno prosim za koordinate trgovin, kjer boste zasledili še kakšno pollitrsko (drugačna pakiranja niso niti približno tako okusna) plastenko moje pregrehe... Šmrc.


10 avgust 2010

Razazija

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj sva se s T. pustila začarati neznanki Razaziji. Ne, ne mislim na Rezijo, mislim na in govorim o Razaziji. Razazija je deželica, ki se bahavo (upravičeno!) lepotiči in skriva nad Idrijo, od koder je treba navkreber proti Vojskemu, od tu pa še nekaj kilometrov guncanja po makadamski cesti in prišli ste tja, kjer domuje hiša iz lesa, sena in blata. Pa še kakšnega naravnega materiala za vmes. Ta vikend bo najina hiška oblečena v slamo in premazana z mešanico gline, ilovice in drobnega peska in zato, da ne bi naredila kakšne usodne napake, sva se povabila k nekomu, ki v taki in še bolj naravni hiši biva. Z njo diha. Za njo snuje in jo preoblači. Lepša, spreminja, čuti. Tam gori se diha drugače, tam je slišati čebelo kako srka cvetni sok. Naša mala dežela je resnično prelepa in veselim se še vseh tistih njenih kotičkov, ki jih bom nekega dne odkrila.


Mimogrede, ko sem že omenila Rezijo – ste že kupili po sedemintridesetih letih ponovno (končno!) izdane Zverinice iz Rezije? Tokratno izdajo spremlja tudi cd. Midva jo že imava. Oh, koliko spominov...

06 avgust 2010

Hrepenenje

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pred davnim časom (leta 1995) sem si ogledala film Before Sunrise. Vem, da mi je bil že takrat všeč, a ko sem ga ta teden pogledala ponovno, vem tudi, da je to film, ki zaradi silovitega trčenja kakovosti čustev in dialogov, ki so tako tuzemeljski in se ponavljajo iz generacije v generacijo, ostaja večen. Iste stvari se dogajajo tebi in drugim, nam vsem, iste misli in sprenevedanja, isti strahovi in zmagoslavja, ista dokazovanja in občudovanja, ista fascinacija in manipulacija, ista ljubezen, le v drugačen vonj in barve jih zavije celofan našega dojemanja. Čeprav mislimo, da se to dogaja le nam. Ali le drugim. Začudena sem odkrila, da je bilo devet let po tem filmu narejeno neke vrste nadaljevanje, ki to ni. Odraslost z enako močnimi dialogi, z nekoliko več frustracijami, z nekaj več zavoženosti, a s tako resničnimi in mesenimi dialogi, da je čutiti, da nekdo snema življenje samo. Res je, resničnost ni nikoli dolgočasna, dolgočasen je naš pogled nanjo. Končna scena kliče po še in vendar pove več, kot še tisoč neposnetih zgodb in tisoč neizgovorjenih stavkov. Če si Before Sunset še niste ogledali, je zdaj pravi čas. Čisto na koncu ... čudovito ...