Jezik. Doživljanje in odkrivanje sveta, sporočanje misli, brzdanje domišljije, ubesedovanje zapletenih procesov v nas. Vse to sporočamo z jezikom. In prav čudovito bi bilo malemu bitju, ki počasi raste v samosvojega posameznika z mnenji in voljo, pomagati zgraditi jezikovno palačo. Od prvih zvokov, posnemanj, do opredmetenj in osmišljanj. Vse tisto, kar se v mali glavi šele riše in kaže, spremeniti v črkovne povezave. Ker čisto zlahka bi »palačinka« lahko bila »čalapinka« in to ostala za vedno. Ali pa »klobuk« nekaj povsem drugega, na primer »klop«. In se potem veseliti vseh tistih nadgradenj osnovnih izrazov v bogatejša, lepša in natančnejša sporočila. Da bi znalo dete razumeti Levstikovega Krpana, ko ta reče: »Deske si bom znesel na dvorišče in, ako jih bo premalo, potlej bo pa drevje zapelo!«. Ali pa Piko, ko se hvalisa: »Zmeraj uganja take. Tudi v Surabiji mi je enkrat ušel in se udinjal kot gospodinjski pomočnik pri neki stari vdovi.«. Pa Gregorčiča ‒ »Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi?«.
Ko se rodimo v določen jezik, ta sčasoma postane del nas. Govorica doma brez velikih pretresov postane naša, s širjenjem socialnega kroga pa usvojimo tudi govorico ljudi, ki bivajo v bližini. Kakšen potencial nam je dan! In potem preprosto kopiramo, kar slišimo. Kakšna neznosna izguba! Že ko bi ga nosila, bi mu pripovedovala o svetu, ki ga čaka, o okusih, ki jih že takrat okuša, o smehu in žalosti, ki bi jih prav gotovo že takrat znal ločiti, in potem, ko bi že bil, a še ne mogel razvozlati tiste gmote v ustih, poslušal in opazoval in pomnil, na koncu pa ‒ spregovoril. Predstavljam si, da so možgani otrok kot kramp in lopata, ki se iz dneva v dan razvijata v nepredstavljivo zmogljivo tehnologijo, ki jim kmalu omogoči premikanje, dvig na dve okončini, hojo, interakcijo z drugimi, čustvovanje, upiranje, oblikovanje svojih mnenj. In v vsem tem jezik odigra vlogo ključnega orodja.
Seveda vem, da zunanja vloga ni bistvena za razvoj govornih zmožnosti otroka. Prav enako se razvija otrok, ki je rojen gluhim ali gluhonemim staršem ali pa staršem, ki jim ni dosti mar za lepote jezika. Če je le okrog njega tudi jezik slišečih, pa tudi televizija, radio, knjige, bo vse v redu.
Govorim o čudežu, ki je enak temu, da je človek sposoben narediti človeka, bitje, ki ima toliko in toliko prstov in nos in usta in oči in še in še. Da lahko čistemu in praznemu umu damo besednjak, ki mu omogoča, da vse, kar bi bilo morda fizično, na primer klofuta, izrazi s pomočjo jezika, na primer »Pusti me pri miru!«. Govorim o enkratni priložnosti na prazen list papirja napisati čudoviti verz.
