21 julij 2021

Kroženja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tisto jadranje, no, tisto se dogaja T. Namesto, da bi bila z njim, sem tu. Malo zato, ker divje morje ni moj poligon, strah me je sile, moči in nepredvidljivosti vodne gmote, zlite z vetrovi in tokovi. Smiljenje torej niti ni na mestu, a sanjarim vendarle lahko, kajne? Sploh, če bi to pomenilo, da se odrečem temu, kar je tu. Rada imam mir tukajšnjih juter, ko vonj rojevajočega dne vdira v nosnice, ptiči čivkajo in se urijo v spretnosti jadranja v vetru. Zvečer, ko legam v posteljo, je čutiti, kot bi se zvalila v travnik žlobudrajočih bitjec, zjutraj pa je tako, kot da se zbujam v krošnji  drevesa. Ves ta "hrup" boža in poboža, črne misli odrine stran in da moč za nov dan.

Vmes me je tudi odneslo, najprej v osrednjo Italijo in nedavno na Portugalsko. Biti turist v teh časih je nekaj strašansko čudovitega. Vse je tvoje, nikjer gneče, lačen nisi, kulturne ustanove pa so tudi odprle svoja vrata. Predstavljate si, da imate Pompeje skoraj zase, obala Amalfija čaka le na vas, Porto in Lizbona vam polnita prsi, da od vsega tega kipenja in radosti ne veste, kaj bi najprej. Vsepovsod so vas veseli in vendar nihče ne rine v vas, ker je to v nasprotju z osnovnimi pravili ravnanja v teh zamaskiranih časih.

Ti časi so nam ukradli spontanost, vnesli nemir v povsem običajne reči, kot so druženja in obiskovanja, in pogasili goreče srce, ki žene na pot. Obenem so prisilili v postanek, ki omogoča zaznavo nenadne tišine, ko umanjkanje oglašanja ptičev napoveduje dež, ko jeleni kličejo ljubice in so pripravljeni na boj, ko čebele od vseh teh podivjanih sivkinih cvetov ne vedo, ali bi se napojile tu ali tam ... Te male čarovnije, ki opominjajo in na neki način tolažijo, da bo nekoč morda spet ves svet moj in tvoj in vseh nas poligon veselja. 



14 julij 2021

Pred hišo

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kam je šel čas?

Kam je šlo življenje?

Pisala bi o rezanju valov, mrzlem vetru, močnih tokovih, sramežljivem kukanju sonca izza večno temnih in težkih oblakov, medtem ko jadram proti jugu, proti soncu. Pisala bi o državah, ki jih prečkam, ljudeh, ki jih srečujem, hrani, ki jo okušam, in mrzlih nočeh, medtem ko tam nekje na jugu vročina neusmiljeno žge vse, kar bi moralo čarati zeleno. In o vodi, ki vdre v jadrnico, pa o žuljih, ki se mi vmes naredijo. O toplih objemih, ki se romantično prikradejo na nič kaj romantičnem premikanju navzdol po krogli sveta. In brezmejni svobodi, ko ni treba misliti ne na uro ne na koledar. Prazna glava, ki avtomatično izpolnjuje naloge, ki ji jih narava zadaja ob poti.

A ne bom. Ker nisem na poti. Tu sem, v najinem lepem domu, sama, že tretji mesec. Služba mi jemlje atome energije, ki jih ne uniči vročina. Vdih je nepredstavljiv napor. Biti sama ni problem, biti sama za vse, je. Ko vendarle ugasnem tega hudiča in za hip ne zrem v ekran, me čaka trava, ki jo je treba pokositi, vrt, ki ga je treba zaliti, zel, ki jo je treba populiti, hiša, ki jo je treba pospraviti. Težava ni obilica nalog, ki jih življenje terja ali navrže. Vse lahko in vse bom, a za kakšno ceno? Udobna obleka, slamnik na glavi, ležalnik v senci in knjiga v roki so trenutki, ki se kradoma zgodijo in hipno izginejo, nikakor niso premo sorazmerni z napori, ki do njih vodijo. Večeri, ko je dihanje dovoljeno in se ozračje umiri, ko se ptiči odpravijo spat, jeleni in črički pa začnejo svoje melodično petje, bi morali biti tu pred hišo, z ohlajeno pijačo in smehom in prijatelji in ravno prav glasno glasbo, tisti, ki bi poletju dali pravo noto. Zdi se, da sem vetrnica v brezvetrju – bi, a ne morem.


08 februar 2021

Je sploh še sever?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem. Kri pne proti srcu, glavi, prstom. Vidim, slišim, govorim. Trpim. Molčim. Kričim. Opazujem. Se zgražam. Trpim. Živim. Pravijo. Če je to življenje, potem naj mine. Če je to življenje – spati, delati, jesti – potem tudi, če mine. Če sem obsojena na lep razgled, modro nebo in prostrane travnike, si tega ne želim. Če naj bo beseda upora za vekomaj pridušena v grlu in korak dovolj dolg le do tja, do koder mi seže pogled, naj mine. 

Najbolj tragikomično pri vsem je, da tisti, ki določa koordinate mojega koraka in misli, uživa podporo tretjine. Tej tretjini ni nič odvzeto. Ta tretjina s koordinatami nima težav, ker je ves njihov svet skoncentriran na teh nekaj kilometrov med domom in službo, počitnice na morju enkrat na leto in božične praznike. Vse to jim je dal. Zakaj bi bili siti življenja, kakršnega že skoraj leto dni živijo? V njihovih življenjih se radost, sreča, solze in jeza ne razlikujejo od radosti, sreče, solza in jeze preteklih let. Kozarec vina v Parizu, sprehod skozi park v Londonu, tapas v Madridu in veter v laseh v Kopenhagnu jih ne ganeta. 

Misel na pakiranje in veselje pred vkrcanjem, dvig nad oblake in pristanek na cilju, prostranost sveta in kipeče srce žlobudranja sredi vonjav raznolikosti. Vse to. Vse to. Vse, česar ni. Ne pristajam na laži, prevare, zarote in strategije, omejitve in grožnje, s prstom kazanje, na zaničevanje in razlikovanje, na iskanje krivcev in kaznovanje, na večne zamere in uničevanje, na rušenje dobrega in pravega, na lažno dobrodelnost in skrivenčeno naprednost. Odprtih oči zrem umiranju v obraz, bojim se današnjega in jutrišnjega dne, izgubljam vero v sanacijo nečesa, čemur ni videti konca. 

Vojna sredi miru. 
Sreča na vrvici.  
Svoboda v zaporu. 
Lahkoten korak v živem blatu. 

Zazrta v temo želim uzreti zvezdo.