. . . . . . . . . . . . . . . .
Že od nekdaj me zanima kako umetniki, ustvarjalci dojemajo svoje delo. Slikarji, kiparji, pisatelji, glasbeniki, oblikovalci vseh tistih lepih reči, ki me fascinirajo do te mere, da jih želim imeti oziroma v meni zbudijo navdušenje, iskreno občudovanje. Zavistno zrem v te ljudje, male čarovnike besed in reči, ki navadnostim vdahnejo tisto nekaj svojega, da te postanejo edinstvene in enkratne. Kaj ti veliki mojstri iščejo v svojem delu? Kaj je tisto, kar se iz njih prelije in izlije, da nam, navadnim smrtnikom, dajo tisto nekaj več, hrano najlepšega okusa, sliko najlepših barv, glasbo najčistejše sporočilnosti? Lahko je to zgolj nekaj pik na papirju, malo modre tu in tam, tkanina, ki boža, nakit, ki nas spreminja iz žabe v princa, glasba pogleda, ki čara naše misli, nepopisna lepota napisane besede,…, karkoli, kar nekomu med nami ekstatično vzradosti še zadnji atom njegovega bitja. Nekaj čisto zares onkraj časa in prostora... Dojemanje drugačne vrste. Ja, ponižna sem pred vsemi temi stvaritvami. Za koga so pravzaprav narejene? Zame? Tudi zame? Bi mi bilo, če bi bila sama ena od ustvarjalcev, vseeno kdo bi npr. nosil nekaj mojega? Ustvarjajo za vse ali le zase ali pa za nek določen ciljni krog ljudi? In če ne za vse, kako se počutijo, ko vidijo, da je nekaj njihovega postalo skorajda javno dobro? Ali ta splošna uporabnost in dostopnost zmanjšuje vrednost stvaritve? Ali pa ji morda prav to daje dodatno vrednost? Verjetno se s tem ne obremenjujejo, saj bi sebičnost te vrste najbrž pomenila, da bi vse to ostalo našim očem prikrito. Ali pač? Si želijo priznanja? Sprejemanja? Slave in denarja? Ni dvoma, da bi bilo vse to njihova pravica, pravica nadarjenih. Bilo bi taaaaako lahko reči, da dobra stvar, ki jo naredim, zadostuje meni, mi potrdi, da znam in zmorem, da prav čisto zares ne rabim tuje pohvale, ampak se vse predobro zavedam, kako mi kljub vsemu godi, če še kdo opazi in se navduši, saj to neko zunanje priznanje lastne genialnosti požene vrtiljak egotripa. Nikar ne bodimo lažno moralni in skromni. In zato me čisto ZARES zanima, kaj bi si npr. A. mislila, če bi vedela, da je njena little miss sunshine moja? Jo to navdihuje za še večje dosežke ali se ji fržmaga, da tega npr. nima nekdo, ki ni krkdo…?
Že od nekdaj me zanima kako umetniki, ustvarjalci dojemajo svoje delo. Slikarji, kiparji, pisatelji, glasbeniki, oblikovalci vseh tistih lepih reči, ki me fascinirajo do te mere, da jih želim imeti oziroma v meni zbudijo navdušenje, iskreno občudovanje. Zavistno zrem v te ljudje, male čarovnike besed in reči, ki navadnostim vdahnejo tisto nekaj svojega, da te postanejo edinstvene in enkratne. Kaj ti veliki mojstri iščejo v svojem delu? Kaj je tisto, kar se iz njih prelije in izlije, da nam, navadnim smrtnikom, dajo tisto nekaj več, hrano najlepšega okusa, sliko najlepših barv, glasbo najčistejše sporočilnosti? Lahko je to zgolj nekaj pik na papirju, malo modre tu in tam, tkanina, ki boža, nakit, ki nas spreminja iz žabe v princa, glasba pogleda, ki čara naše misli, nepopisna lepota napisane besede,…, karkoli, kar nekomu med nami ekstatično vzradosti še zadnji atom njegovega bitja. Nekaj čisto zares onkraj časa in prostora... Dojemanje drugačne vrste. Ja, ponižna sem pred vsemi temi stvaritvami. Za koga so pravzaprav narejene? Zame? Tudi zame? Bi mi bilo, če bi bila sama ena od ustvarjalcev, vseeno kdo bi npr. nosil nekaj mojega? Ustvarjajo za vse ali le zase ali pa za nek določen ciljni krog ljudi? In če ne za vse, kako se počutijo, ko vidijo, da je nekaj njihovega postalo skorajda javno dobro? Ali ta splošna uporabnost in dostopnost zmanjšuje vrednost stvaritve? Ali pa ji morda prav to daje dodatno vrednost? Verjetno se s tem ne obremenjujejo, saj bi sebičnost te vrste najbrž pomenila, da bi vse to ostalo našim očem prikrito. Ali pač? Si želijo priznanja? Sprejemanja? Slave in denarja? Ni dvoma, da bi bilo vse to njihova pravica, pravica nadarjenih. Bilo bi taaaaako lahko reči, da dobra stvar, ki jo naredim, zadostuje meni, mi potrdi, da znam in zmorem, da prav čisto zares ne rabim tuje pohvale, ampak se vse predobro zavedam, kako mi kljub vsemu godi, če še kdo opazi in se navduši, saj to neko zunanje priznanje lastne genialnosti požene vrtiljak egotripa. Nikar ne bodimo lažno moralni in skromni. In zato me čisto ZARES zanima, kaj bi si npr. A. mislila, če bi vedela, da je njena little miss sunshine moja? Jo to navdihuje za še večje dosežke ali se ji fržmaga, da tega npr. nima nekdo, ki ni krkdo…?
