. . . . . . . . . . . . . . . .
Pred skoraj mesecem dni je norveška predsednica vlade mladim
namenila zahvalni govor, ki mi vsakokrat zvabi solze v oči in želim si biti to
mlado bitje, ki zamuja zmenke, zmage, plese, …, življenje.
V resnici si ne želim biti to mlado bitje, saj bi to
pomenilo, da bi se vse, kar je za mano in me dela človeka, kakršen sem,
šele moralo zgoditi in veliko tega ne bi rada podoživela. A te besede, namenjene
drugim, ki pa so vendarle le sotrpini v isti zgodbi, so me tudi zabolele. Seveda si želim besed, ki bi sedle tako toplo
in srčno na moje srce, kot so sedle te na vsa naša srca, a želim si, da bi se
nekdo zahvalil tudi nam, ki že davno nismo več stari 14 ali 18 ali 22. Tudi mi imamo
svoje sanje, želje in hrepenenja, ki čakajo. Desetletja pozneje človek ne usahne,
desetletja pozneje človek šele uvidi razsežnosti vse lepote, ki se mu ponuja.
Tri mesece življenja,
četrt leta, smo statični, v stalni pripravljenosti v službi, četudi delamo
doma, dom je postal pisarna, vsi načrti potepanj in odkrivanj lepot po širnem svetu ali soseski so izpuhteli. Živimo brez objemov, brez druženj, na
istem mestu, kot bi nekdo čez noč zgradil dolg in visok zid, ki ga ni moč preplezati. Tu sem, zaprta v zlato kletko,
zafrustrirana zrem v omaro z oblačili in jočem za sezono, ki bo mimo, ne da bi si
enkrat samkrat nadela svojo najljubšo pomladno obleko. Zimsko obutev že
nadomeščam s sandali, ker, če bo le sonce grelo močneje, bodo morda prišle na
vrsto. In vse poletne obleke že tudi kričijo po tem, da jih dam na hitro
pranje, posušim na svežem zraku in zlikane postrojim, kjer bodo čakale na svoj
dan. Banalnosti, vem. Nepomembno, vem. Le da je prekleto pomembno!
Vem, svet je poln bede in bolečine, otrok in odraslih, ki živijo življenja,
kakršna živijo, brez vsega in s še manj kot nič, morda srečni, da so. Ne
govorim o njih. Govorim o nesreči, ki je neoprijemljiva, a je čez noč spremenila
vse, na kar smo bili navajeni, ne da bi se smelo ali moglo dvomiti o
smiselnosti vsega. Vse, kar delam, je konstantno pritiskanje tipke F9, ažurno
odzivanje na karkoli mi je odrejeno, opazovanje, kako še en dan mineva in da
kljub temu, da je narava dva koraka stran, ždim pred ekranom in gledam, kako
dan ugaša, roža dobiva liste, potem popke, nato ogromne cvetove, moje nosnice
pa si le predstavljajo pozabljeni omamni vonj not, ki pobožajo globoko v srce.
Občutek krivde je vseprisoten ter ves čas trka in kljuva in ne pusti dihati. Vsa
banalnost življenja (zakaj živimo?) v oprijemljivi obliki. Če je to vse, nočem nič! Ta ujetost, ta
brezizhodnost, ta odsotnost svobode. Ko besede spodletijo in ti spodletiš kot
človek.
