19 december 2017

Snidenje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vprašanje, ki me, potem, ko se nekaj časa z nekom ne vidiš, dočaka najbolj nepripravljeno, je »kaj pa ti, kaj počneš?« Vsakokrat zajamem zrak in potem obnemim, razmišljajoč, kaj naj odgovorim. Če bi šlo zgolj za vljudnostno vprašanje, še nekako na hitro nekaj zabrundaš, a ko vidiš pričakujoč pogled, se ti zvrti film preteklih dni, tednov, mesecev, let, z zemljevida tvojega življenja nenadoma izginejo vse prelomnice, ki so intimno pomenile male poraze ali zmage, velike zadrege in male radosti, a vendarle istočasno v tistih milisekundah preletiš profil osebe, ki sprašuje, filtriraš, kaj bi lahko v svetu tega posameznika pomenilo kaj več kot le biti, kaj bi bilo splošno sprejemljivo, in potem, ko opraviš vso to možgansko telovadbo, resignirano izbereš nekaj splošnih reči, za katere veš, da tisti nekdo ve, da ti pomenijo veliko. Nikakor pa se ob tem ne moreš znebiti občutka, da je vse skupaj zvenelo banalno. In ob tem veš, da je tvoje življenje vse prej kot to, banalno, namreč. Počneš tisto, kar te veseli, uživaš, se učiš, spreminjaš, greniš in obenem postajaš mehkejši. Vprašanje pa vendarle zareže v bistvo odnosov s soljudmi. V mojem mikrosvetu je čisto tako, kot mora biti, če mi je to všeč ali ne, v vpraševalčevem zanimanju pa, upam, vsaj iskra radovednosti in ne le poligon za opis bajnosti njegovega bivanja.

24 avgust 2017

Nejasnosti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Maja je bil na programu Ars Radia Slovenija objavljen natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2017. Pogoja sta bila dva – pred objavo dela ne smejo biti objavljena, dolžina pa ne presegati 6300 znakov s presledki vred.

V začetku tega meseca so bili sporočeni rezultati. Med skoraj 300 zgodbami, ki so prispele, žirija prve nagrade ni podelila, podelila pa je dve enakovredni drugi in tretjo, ob tem pa predlagala za odkup še pet zgodb. V svoji obrazložitvi je žirija med drugim zapisala: 

"[…] med poslanimi zgodbami prevladujejo bodisi nekakšni dnevniški zapisi bodisi osebne izpovedi ob različnih zaostrenih življenjskih okoliščinah, polne pesimističnega  pogleda na svet, družbo, starost … Zaradi tega so tiste redke pripovedi, ki so premogle kanček humorja, ob tem pa še solidno zgodbo, toliko bolj pritegnile žirijo."

Od kdaj mora biti kratka zgodba humorna? Je bil to eden od pogojev? Ne, ni bil.

Vsi imamo zgodbe, ki bi jih morda drugi brali, le ubesedimo jih ne. Dobro napisana kratka zgodba je nekje pri vrhu bralnih užitkov, saj ponuja vse, kar ponudi daljše delo. Nekatere nasmejejo, druge razžalostijo, spet tretje razjezijo. Vsekakor njihov namen ni, da bi te pustile ravnodušnega. Po obsegu so sicer omejene, zgoščene, imajo pa vse, kar imajo veliki (roman). Če se je žirija želela od krohota valjati po tleh, bi morala to zapisati v razpisu natečaja in ne kot manjvredne na stran dajati tiste, ki jim je umanjkal humor. No, jutri zvečer se bomo tako lahko "nakrohotali" na Novem trgu v Ljubljani, ko bo ob 19.30 razglasitev nagrajencev.

01 avgust 2017

Drobcena sreča

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kje sem ostala? Ja, pri jutrišnjem dnevu. Pretekli meseci kažejo, da za mnoge ta ne pride. Da se posameznik ugasne, kot zvezda utrne, da je zanj včeraj ali danes tisti jutrišnji dan, ki mu je bil še dan, našega jutrišnjega pa ne vdihne več. Mnogi so odšli, morda ima ta vročina kaj opraviti s tem ali pa se je preprosto tod okoli skoncentrirala črnina, ki očem preživelih jemlje iskrice in jih potaplja v žalosti. 

Na podobno nenavadno topel dan, pozimi leta 2008, je odšel del mene in dobrih devet let je trajalo, da smo zaključili poglavje njegove zapuščine. Ni šlo za nerazumne zamude ali neodzivne posameznike; ne, ko smo se končno zbrcali, se je vse skupaj premaknilo v zgledni hitrosti. Njegovega imena ni več vpisanega k neki zemlji, ki pravzaprav nikoli ni bila moja, naša. Čuden občutek je, ko sredi tujosti objameš nekaj svojega, kar ima obliko in je nekoč pilo znoj, zdaj pa že dolgo niti ne ve, čigavo je.  

Nekako nenadno se vse zgodi, po nekih čudnih vezeh, brez naključij. Tako bi o aprilu in maju lahko pisala kot o oblačku hipnega povzdignjenja med "občudovane". Kar se je izlivalo iz mene, je prebralo drugo oko in na moje začudenje bilo spoznano za dobro. Moja merila so visoka in verjetno zato mnogo reči, ki bi zmogle več in bolje, kot ostati zakopane le v mojem malem območju ugodja, nikoli ne dobijo kril. Zdaj so jih.

A vse mine, iz globin priplavaš na površje in ugotoviš, da je vse točno tako kot prej.  


28 marec 2017

Kaj prinaša jutrišnji dan?

. . . . . . . . . . . . . . . .
Vas res zanima?
Vprašajte.


19 marec 2017

Pripoveduj mi dobre zgodbe

. . . . . . . . . . . . . . . .

Svetovni dan pripovedništva je, zato ena lepa, ena, ki pričara nasmeh na obraz.

"Nocoj, v Zadru

Opustelo parkirišče pred velikim trgovskim središčem ob avtocesti, blizu Zaprešića. Februar je, zima, znova sneži.

Hodiva proti avtu, za seboj zaslišiva moškega, ki stopa na prosto in telefonira.

Glej, pred banko sem, reče. (V hipu se poskušam spomniti, ali je v trgovskem središču banka.) V Zadru sem, nadaljuje, tista banka na trgu, saj veš, kje? Ravno končujem z delom, govori, vpije, in ne skrbi ga, ali ga sliši še kdo razen tistega na drugi strani.

Smejeva se, njegova laž naju je spravila v dobro voljo. Še dolgo misliva na tega človeka.

Sneg pa pada, večerno nebo se spušča na cesto, prehitevajo naju avtomobili, tovornjaki, vlačilci. Nekaj časa nama je topleje. Čeprav ne ve za naju, tisti na drugi strani telefonske zveze verjame, da sva tudi midva v Zadru.

M. J."