. . . . . . . . . . . . . . . .
Ulične svetilke se bodo vsak večer prižgale malo pozneje in v nas se bo znova zbudil tisti žarek, ki nas iz dneva v dan žene naprej v to zgodbo, ki ji rečemo življenje. Nikoli si nisem predstavljala, da bo osmišljanje bivanja, preprosto tega, da smo, tako prazno. Ja, prazno in nekako brez pomena. Kot majhna sem si risala svet v barvah neskončnih prostranstev, vlog, ki jih bom odigrala, sanj, ki jih bom odsanjala, čudovitosti, ki jih bom doživela. Svet odraslosti je vse to, a je obenem tudi soočenje z resnico, da to, da smo, mine vse prehitro. Težave, s katerimi se borimo, radosti, ki nas zalijejo s solzami sreče in vsemogočnosti, razočaranja, ki bi se jim na vsak način radi izognili, a nas čez leta opozorijo, da je dobro, da so se zgodila, saj so nas okrušila ravno prav za vse tisto, kar je sledilo, zlasti pa ljudje, ki vstopajo v naš balon razmišljanj in hotenj in navdušenosti, zaradi katerih postajamo boljši ljudje, radovednejši prijatelji in bolj strastni ljubimci, so tisto, kar v odsotnosti smisla osmisli vsak izdih in vdih. Da je treba sebe osrečevati z drugimi in sebe podariti drugim, čas, ki ga nikoli ni ali pa si ga sami odmerimo, začiniti s smehom, s poslušanjem, z občudovanjem tistih, ki znajo povzročiti srčno aritmijo. Ko srce pospešeno bije in je srečno, da je prsni koš naenkrat premajhen za vse te lepote in ohe in ahe, ki se kotrljajo z jezika do ušes drugih. Ko oči zalijejo solze od silne lepote in preproste dobrote. Ko se premikamo v ritmu plesa snežink, piša vetra ali kar tako, brez pravega razloga. Ko močno objamemo in smo objeti še močneje.
Ilustracija
Ulične svetilke se bodo vsak večer prižgale malo pozneje in v nas se bo znova zbudil tisti žarek, ki nas iz dneva v dan žene naprej v to zgodbo, ki ji rečemo življenje. Nikoli si nisem predstavljala, da bo osmišljanje bivanja, preprosto tega, da smo, tako prazno. Ja, prazno in nekako brez pomena. Kot majhna sem si risala svet v barvah neskončnih prostranstev, vlog, ki jih bom odigrala, sanj, ki jih bom odsanjala, čudovitosti, ki jih bom doživela. Svet odraslosti je vse to, a je obenem tudi soočenje z resnico, da to, da smo, mine vse prehitro. Težave, s katerimi se borimo, radosti, ki nas zalijejo s solzami sreče in vsemogočnosti, razočaranja, ki bi se jim na vsak način radi izognili, a nas čez leta opozorijo, da je dobro, da so se zgodila, saj so nas okrušila ravno prav za vse tisto, kar je sledilo, zlasti pa ljudje, ki vstopajo v naš balon razmišljanj in hotenj in navdušenosti, zaradi katerih postajamo boljši ljudje, radovednejši prijatelji in bolj strastni ljubimci, so tisto, kar v odsotnosti smisla osmisli vsak izdih in vdih. Da je treba sebe osrečevati z drugimi in sebe podariti drugim, čas, ki ga nikoli ni ali pa si ga sami odmerimo, začiniti s smehom, s poslušanjem, z občudovanjem tistih, ki znajo povzročiti srčno aritmijo. Ko srce pospešeno bije in je srečno, da je prsni koš naenkrat premajhen za vse te lepote in ohe in ahe, ki se kotrljajo z jezika do ušes drugih. Ko oči zalijejo solze od silne lepote in preproste dobrote. Ko se premikamo v ritmu plesa snežink, piša vetra ali kar tako, brez pravega razloga. Ko močno objamemo in smo objeti še močneje.
Ilustracija
