Objeti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lani sem leto zaključila z zapisom, katerega zadnji stavek se glasi »Ko močno objamemo in smo objeti še močneje.«. Če kaj, potem je bilo leto 2020 leto z najmanj objemi, vsaj tistimi pravimi, ki za hip združijo v eno. Leto, ki je v dom prineslo službo, nekaj, kar se že vse življenje trudim ločevati, naenkrat pa ni bilo izbire in ker imam službo, kakršno imam, je preteklih skoraj deset mesecev moje življenje služba in moja služba moje življenje. Brez delovnika, vseskozi v službi enoumja in norosti, z večnimi poskusi ustaviti, spremeniti, izboljšati, prepričati v drugače, kričati, se jeziti, a vse brez uspeha. V preži, brez upanja, da bo kmalu drugače, z ubito dušo in polomljenimi krili, v večno enakem in s tako malo radosti, da se ne počutiš ravno mrtvega, živega pa tudi ne. Zapor, ki mu ni videti konca. Ves svet, ujet v kvadraturo bivališča, z očmi, večno fiksiranimi na zaslon računalnika. Moja obzorja se odprejo in razprejo na tujem, kjer tavam, raziskujem, občudujem, se navdušujem, kjer zamenjam jezik, kjer mislim druge in drugačne misli ter čutim s celim telesom. Le trikrat letos se je zgodilo – Porto tik pred to norostjo, julija, ko se je Francija za kratek čas odprla in je Pariz pričakal z odprtimi rokami, in septembra, ko je bil London še bolj prijazen kot sicer.

Še dobro, da gre leto h koncu, ga vsaj ne bom več enačila z negativo, ki se je zalezla v naša življenja. No, nekaj izjem najbrž obstaja, ki jih leto ni zaznamovalo na opisan način, ki ne razumejo ali nočejo razumeti, da nekateri niti na sprehod ne moremo po lastni volji (če stvar prikažem brutalno plastično). Za povrh sem se v delčkih dni, ki so to dopuščali, selila. Misija uspešna, a z napako. Pismoljubki manjka poštni nabiralnik. Pošta nosi le k hišam s hišnimi številkami in ker je najina kočica nima, sem ostala brez radosti odpiranja čarobne škatlice (pa tudi drugi dostavljavci najine doline še niso umestili na svoj zemljevid morebitnih strank) ...     

 

Da bi kmalu močno objeli in bili objeti še močneje, nam želim.

Mačja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes je srcebolja dan, vsaj mojega. Moj ljubi mačkon, ki se je pred dosti leti odločil, da je najina hiša tista, v kateri oziroma pri kateri želi prebivati, ostaja pri svoji izbiri. 

Vsi so govorili, da je maček bitje, ki je vezano na dom in ne na človeka, a nisem hotela verjeti. V novi dom sem ga prinesla in čeprav je bilo v hiši vse v redu, je, čim so se vrata odprla, odšel. Sledila sem mu in začudena opazovala trenutke čudovite divje nravi: šel je počasi navkreber, postal, vohljal, iztegoval vrat, obračal ušesa v vse smeri. Malo naprej se je povzpel na najvišji kamen, pogledoval okoli, potem pa šel še višje, dokler ni švignil skozi vinograde stranstranstran.

Novi dom je od prejšnjega blizu in daleč. Ker tu še ni bil, sem mislila, da predaleč. Očitno zanj ne, saj je bil kmalu viden pri prejšnjem domu. In vendar sem hodila ponj in vsakokrat se je vrnil tja. Misleč, da mu morda manjka spomin na pot v to smer, saj je bil vedno pripeljan, sem ga šla včeraj iskat po zgornji poti, tisti isti, ki si jo je sam izbral, ko je šel od tu. Če me je kdo opazoval, si je najbrž mislil, da ta ni pri pravi, ta nora gospa leti, kot bi ji gorelo pod nogami in dirka doldoldol, po cesti, čez travnike, navzdol do novega doma. Maček je v naročju norel in spuščal nenavadne zvoke, take, ki so mi trgali srce in ogenj za ritjo le še dodatno podžigali, da bi le bila hitro na cilju, ker tam, sem upala, bo vse v redu. 

V hiši je ostal dvanajst ur, predel, smrčal, spal, jedel, pil, se crkljal. Dokler ni prišel čas, da se odpravi. Ne v prejšnji ne v tej hiši nima notranjega stranišča, vedno je bil zunanji maček, ki je bil v hiši le, kadar sva bila doma, zvečer pa, ko sva se odpravila spat, je bil čas za spanje tudi zanj – na kozolcu. In je šel. In ga ni. Tu. Najbrž je tam. Spet bi šla in ga prinesla ali pripeljala, a ne grem. Morda pride, si mislim. Še vedno slišim tisti nenavaden zvok v mojem naročju in ta me odvrača od nasilne preselitve. Še dobro, da ni daleč. In še bolje, da v tisti hiši, ko je v njej luč, topla škatla čaka tudi nanj. Za malo zelenooko kepo, ki diši po senu.