Ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .



O ljubezni je bilo že toliko napisanega, da je morda povsem nesmiselno pisati o njej. Ali pač? Včeraj sem uzrla tele prečudovito in tako realistično narejene čakajoče ljudi na ulici in vse, kar sem v tistem trenutku do njih, teh nečutečih bitij, začutila, je bila ljubezen. In žalost. Kafkovsko čakanja pred vrati, suženjstvo v morrison slogu, veliko naše majhnosti. Čas zatiranj in podrejenosti naj bi bil daleč, pa vendar se mi zdi, da se (skupaj z vsem ostalim, kar ni nujno slabo) vrača tudi nadvlada napuha, denarja, družbenega statusa. Vse manj smo človek človeku, vse bolj nas prežemajo nestrpnost, nesprejemanje, sebičnost, nerazumevanje, …, omejenost. Tako težki so postali objem, pohvala, poljub, stisk roke, topla beseda, spodbuda. Preprosto ne pokažemo, še manj povemo. Zapremo se in kuhamo zamero, zavist, slabo voljo, črne misli, težke kot oblaki teh nekaj zadnjih dni. Brez potrebe. Ker se za vsakim temnim in težkim oblakom, ki zatava skozi naše dveri, vedno prikrade vsaj en sončen žarek, ki nas poboža in vsakič znova nauči, da je treba znati, da si je treba dovoliti, imeti rad.

Devetindevetdeset pisanih trenutkov vam želim na dan mojega devetindevetdesetega zapisa misli.