Ta nori svet

. . . . . . . . . . . . . . . .

2015 se izteka. Nobenih posebnih čarovnij ni ponudilo, edino čudežen je bil septembrski krik v ta svet, darilo ljubima prijateljema, ki sta nanj čakala vse predolgo.

Solze in smeh, nekaj potovanj, morje pa se mi je letos izmuznilo. Obljubim si, da nadoknadim v 2016! 

Snega ni, tako da tale december nima naboja, ki ga običajno nosi – nekaj tiste otroške navdušenosti, pričakovanj, načrtovanj še lepših in še večjih jutrišnjih dni. Že leta se večina osredotoča na dogajanje teden pred koncem leta, česar ne razumem. Ali drugače – bojim se te verske gorečnosti, ki se je prebudila v skorajda vseh.

In splet je izgubil ljube bloge. Vse več je na instagramu, slike prirejene resničnosti in popolnih podob vsakdana. Blog vendarle ponuja nekaj branja, nekaj vstopa v svet nekoga drugega, spoznavanj na neki drugi in drugačni ravni. Lepih podob se človek hitro naveliča, lepe besede nikoli.

Naj vam nocoj prijetno zadiši, jutri pa se zbudite v boljšega sebe. To bo dovolj. Biti boljši. 

Bodite boljši.

Dveh oseb

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zakonska zveza v mojem svetu nič ne pomeni, spoštujem pa vsakogaršnjo odločitev, da se poroči. Čeprav … Vsi se vendarle ne morejo poročiti, vsaj ne s tistim, s katerim bi se želeli. Zaradi zakonodaje, ki predvideva, da gre za življenjsko skupnost moža in žene oziroma da zakonsko zvezo lahko skleneta osebi različnega spola.

Če naj bi veljala ustavna enakost pred zakonom, v skladu s katero so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na katerokoli osebno okoliščino in če bi sledili 53. členu ustave, ki o zakonski zvezi pravi, da temelji na enakopravnosti zakoncev, potem bi zaplankanost trenutka, v katerem živimo, bila le nočna mora, iz katere se zbudimo, ostane pa nam le neprijeten občutek. V tem smradu suhih odtočnih cevi žal poslušamo ogabnosti ubogih na duhu, beremo odločitve Ustavnega sodišča, ki se jih ne spodobi komentirati (in so pravno sramotne), a so očitno enako ostudne, in odkimavamo od nejevere, ko že ničkolikokrat poslušamo, da tudi mednarodni dokumenti česa takega ne predvidevajo. Da bi se namreč osebi istega spola lahko tako kot ti in on(a) pred vesoljnim svetom objeli.

Gre za sprenevedanje. Gre za čisto človeško zlobo.

Vprašanje, na katero je moralo Ustavno sodišče odgovoriti, ko je presojalo, je bilo, ali je referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v skladu z ustavo dopusten. Ustava namreč določa, da referenduma ni dopustno razpisati »o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«.

Gre za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče ni bilo pripravljeno vsebinsko obravnavati zadeve. Vse, o čemer bi morali odločiti, je bilo, ali dopustnost sklenitve zakonske zveze istospolnim partnerjem odpravlja kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Odgovor je enostaven. Kakšna bo naša presoja, izvemo v nedeljo. Pogumno.

V(e)selite se z nama

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj so minila štiri leta, odkar sva se vselila v to hišo, najin dom. Tisti dan sva z vabilom, ki je naslov te objave, povabila vse, ki so nama največ pomagali pri gradnji hiše.  Dan, večer je bil prijeten, hiša polna, prva noč, preživeta v njej, pa je utonila v pozabo. Od utrujenosti sem namreč v hipu utonila v spanec. Vse od takrat je bivanje tu, kot bi bila vsak dan na počitnicah. Vmes se nama je pridružil Clei, pritepel Pavlin, spletla so se znanstva, prijateljstva, tudi zamere, praznovali smo skupaj in žalovali, če govorimo o T. in njegovih pajdaših, tudi veliko spili. Življenje na vasi, daleč stran od vsega, česar si vajen v mestu, je lahko fino ali pa tudi ne. Sama bi lahko živela tudi v bloku sredi Ljubljane in bila več kot zadovoljna, a če bi iz tega miru in prostranosti morala nazaj v mesto, bi najbrž tole »nekaj« pogrešala. Še vedno sicer sanjam o hiški na samem, daleč stran od ljudi, ampak – kdo pravi, da je tole za vedno? :)

Življenje

. . . . . . . . . . . . . . . .

"There is a very dark and painful side to life, but that is natural. People in our culture think they should never be unhappy. They think that being unhappy is unnatural. They try to make it go away. They take pills or they go to therapy to 'fix' themselves. They blame themselves or others for their suffering. We need to understand that sadness is as much a part of life as joy. It would be easy just to get bitter and cold while focusing on the dark side, but there is also an amazing, wonderful side of life. If you look for it, there is true magic all around us. Maybe that sounds trite to the hardened, self-protective modern ego, but there is magic in this miraculous life. If you open yourself up, you do make yourself vulnerable to pain but the deeper the pain you experience, the deeper joy you have."

M. R. 

 ilustracija

Rimske impresije

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prejšnji teden sem uživala v Rimu – v toplih sončnih žarkih, ki so obetali poletje, v lepotah mesta, ki te nikoli ne pustijo ravnodušnega, v za vseh deset prstov obliznit odličnem sladoledu, v dobri hrani in zlasti – zlasti! – v občutku, da je fino biti ženska.

Morda gre za to, da je moj emšo starejšega datuma in da te reči opazim, ker sem jih deležna. Zagotovo ne gre za to, da sem z leti postala lepša in privlačnejša. Godilo je pozdravljanje, galantnosti, majhne pozornosti. Ni šlo za žvižganje in opazke v stilu »ciao, bella«. To se mi pač ne bi zdelo nič kaj prikupno. Tudi ni šlo za otročad tja do poznih tridesetih, ker opažam, da so itak brez manir in da je večina preveč obremenjena s sama sabo. Govorim o Rimljanih v zgodnjih štiridesetih in starejših. Gospodih, ki so urejeni, ki ne kažejo interesa, ki bi presegal začetno radovednost, izkazano s pristno ljubeznivostjo. Gre za spoštljiv odnos do nasprotnega spola, prepoznavo, da si in da si cenjen zaradi dejstva, ker si. Morda gre za italijanski pristop, kjer ženska predstavlja pomembno figuro. Morda pa le za opojno toploto v zraku, ki zmeša še tako racionalna bitja?

Do snidenja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Malina

Robida

Regrat (za katerega se je izkazalo, da je Lučka)

Ivanka

Miš in Maša

Luna in Bartol

Robi

Maj

Imena vseh najinih ovac, od aprila 2012, ko sta Malina in Robida kot prvi prišli sem, do junija 2015, ko je bil rojen Maj.

Danes sta kot zadnji dom zapustili Malina in Miš. Bilo je čudovito, poučno in nepozabno. Bile so ustvarjene za naju in midva zanje. Naše poti so se danes razšle. Včasih nam način življenja narekuje okolica. A to ni slovo za vedno. Gre za  čas, ko bo pogrešanje dovoljeno, da bomo na koncu spet veseli, ko se snidemo. Ne tu, a bo čisto blizu. Če naju, nas, vmes ne odnese povsem drugam. V vsakem primeru – kmalu. 

Dolgčas

. . . . . . . . . . . . . . . .

Da je dolgčas le dolgočasnim ljudem, je jasno. Se pa zgodi, da včasih človek potrebuje malce spodbude in popestritve. Zato sva z mojo najljubšo sosedo Z. na listke napisali vsaka 15 predlogov za krajšanje najinih tudi sicer nedolgočasnih popoldnevov, vse listke zložili, vtaknili v kozarec (ki sem ga malce okrancljala) in če nama bo kdaj d od dolgčasa, bova skočili ponj, naključno izvlekli predlog in že bo veselo.

 

Septembrska poslavljanja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Že res, da je september moj najljubši mesec (zaradi veliko razlogov) in da morda zato nisem najbolj objektivna, ko gre zanj, ampak zdi se mi, da vendar mine svetlobno hitro, veliko hitreje kot ostali del leta. Komaj se začne, že je tu njegov konec. Ne vem, morda so krive vse tiste pesmi, ki ga želijo pohitriti, morda želja šolarjev, da naj že pridejo prve počitnice, morda ta neka vmesnost med poletjem in jesenjo, ki je vsakokrat manj izrazita in nas iz pisanih nohtov na nogah vrže v črnine toplih oblačil ... Kakorkoli, konec ga je. Še enih hrepenečih dni, premikanja na sončno stran ulice, vonja po spreminjajočem vremenu, sočnih grozdih v ustih, temi, ki pade že uro prej, prvih rdeče obarvanih obzorij, ki obetajo na kupe Miklavževih piškotov, objemov, ki vabijo ne le zaradi ljubezni, ampak zaradi topline telesne bližine, ... Ah, mraz, ki prihaja, vsi meseci s črko R v svojih imenih, ves decembrski cirkus in januarsko-februarska sivina, pohitite, vrzite nas v maj!

"Ja sam tu ... u prolazu"*

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še en rojstni dan je za mano.

Še vedno se nisem naučila brati not in igrati čela.

Pravzaprav v tem letu (od zadnjega rojstnega dneva) nisem storila nič revolucionarnega. Niti pomembnega. Ne, če se še tako trudim, ne najdem ničesar zaradi česar bi se lahko potrepljala po rami. No, razen če opravljen CPE/C2 iz angleščine šteje ...?  

Če naj iščem opravičila zaradi nedejavnosti, potem bi to pripisala dejstvu, da sem statistično gledano (podatki o pričakovani življenjski starosti žensk v Sloveniji) že fino v drugi polovici (če se ozrem na družino, pa moram počasi vsem povedati, da ne želim imeti groba) in da je torej nekako pričakovati, da so "velike" stvari v življenju že za mano.

Prejšnjega odstavka ne maram, a ga bom pustila. Tako je. Za večino. Za moje vrstnike pa so to le številke in nepomembna dejstva. Ves svet je še pred mano! Vse je še mogoče. In na čelo bom nekoč tudi prav lepo zagodla. To si obljubim.

*Parni valjak

Konec

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nič več poslušanja petk na tihih nočnih ljubljanskih pločnikih, mirnih nedelj in divjih petkovih večerov, zvoka bližnjih srečanj žog z zaščitno ograjo, vpitja otrok po koncu šole, zvokov praznične Ljubljane in koncertov iz Križank, ognjemeta z gradu in Dušanovega slonenja na oknu … Pred trinajstimi leti je postal zatočišče ranjenemu srcu, pestoval osamljenost, bil priča skoraj zaljubljanjem in končno postal prvo domovanje sveže ljubezni, ki ne stanuje več tam. Pride čas, ko se določene zgodbe zaključijo. Najini jutri postaviva piko. 

Košček tujega

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nenadoma se zaveš, da sta minila dva meseca, dva meseca popolne tišine. Ne, nisem ostala brez besed, nikakor ne.

. . .

30. junija sva dobila novega stanovalca najinega malega kraljestva. Malina je povrgla Maja, čudovito malo kepo, ki raste in skače in vse globlje seda v najina srca. Obletnica doktorata, vsakoletno romanje v London, tokrat z enodnevnim uživanjem v Brightonu, T-jev rojstni dan – vse to je že mimo. Peklenska vročina in deževna obdobja vmes. In smo skoraj že v jeseni. No, vsaj na deželi je tako čutiti – grozdje se je že obarvalo, jabolka in hruške jemo že nekaj časa, krompir je malodane že v celoti pobran, koruze za slastno zobanje pa je tudi na pretek, le še lotili se je nismo.

. . .

Izvrstni dnevi za premisleke in razmišljanja o smislu vsega. Zakaj in zaradi česa smo? Koliko revolucionarjev poznate? Koliko ljudi okoli vas spreminja svet na bolje? Koliko med njimi je ljudi z idejami, vizijami? In mar ni večina takšnih, da se grebejo za svoj prostor pod soncem (v prevodu svoj dom, avto in službo, ki jih dnevno pušča hladne)? Dnevi, tedni, meseci, leta pa minevajo. Kot pesek skozi razprte prste.

Se še spomnite sanj, ki ste jih sanjali kot majhni (ali veliki), kako boste iz sebe in okoli sebe naredili in delali drugače kot ostali? Da bo čas vašega obstoja štel? Da boste več kot le živeli trenutek? Da ne boste večno sanjali, ampak boste sanje objemali?

Nikogar ne poznam, ki bi bil resnično zadovoljen. Srečen. Vsi imajo lažne predstave o sebi in svoji pomembnosti, vsem so še vedno najpomembnejši njihovi uspehi ali njihove tegobe. Ubogost. Redko kdo se zmiga za še koga kot le zase. Redko koga ne zanima sosedova reč. Redko kdo privošči komu drugemu dobro. Marsikdo se naslaja nad slabim koga drugega ... 

Nikoli ne bomo presegli te majhnosti v naših glavah. 

Zmedeno

. . . . . . . . . . . . . . . .

Poletje je tik pred vrati, pri nas doma pa danes kamin ni prav nič odveč. Pogled skozi okno ponuja vremensko zmedo ‒ poznopomladno-skoraj-že-poletno zelenje in temperature, ki zahtevajo topla oblačila ... Tule pod odejo in v družbi mojih kosmatincev je super. In tamle se riše mavrica  ‒ vendarle ni vse tako zmedeno.

Hoteti živeti

. . . . . . . . . . . . . . . .

"... zakaj smrt poveča sleherno napetost in nam pušča manj tistih polovičnih resnic, ob katerih živimo." (L. D.)

Včasih se mora zgoditi kaj posebno pretresljivega, da ceniš zrak, ki ga vdihavaš in vse zoprnije, ki jih doživljaš. Ne mislim tarnat, saj me je že izučilo, da vsakdo svoje težave vedno vidi kot najpomembnejše, največje in so tuje povsem neprimerljive z njihovimi. Seveda obstaja tudi objektivno merilo, ki ga subjektivno nismo pripravljeni ponotranjiti; za veliko večino "uboščkov" okoli mene nedvoumno drži, da jim je lepo postlano in da so vse tiste grozljivogrozne reči, ki so se jim zgodile ali se jim dogajajo, le življenje samo. Po takemle uvodu tvegam, da tudi mojim težavam ne bi pripisali nič več kot histeričnega prenapihovanja, zato vam o njih ne bom govorila. Itak pa nisem imela namena pisati o njih (glej drugi stavek).

Načrt petkovega večera je bilo prijateljsko druženje, do njega pa skorajda ne bi prišlo.  Intenziven pogovor je pretrgala nenadna slabost in vrtoglavica, ki se je počasi spreminjala v pospešeno bitje srce, plitvo dihanje in odrevenelost telesa. V zdravstvenem domu smo tri trepetale za četrto. Telesni znaki so bili zastrašujoči, ljuba prijateljica pa nezmožna oblikovati besede skozi skrotovičena usta in otrplo telo. Diagnoza: napad panike. Nekaj smo že stare, a vendar spet ne toliko, da bi vsakršno razburjenje lahko vodilo v horizontalo. Sem si mislila. A leta niso merilo. Lahko se zgodi vsakomur. Zato bi bil moje nasvet – dihajte. Uživajte. Udarite z roko po mizi. Sprostite se. Za vsak primer pa imejte vedno pri roki vrečko, da si boste lahko rešili življenje. 

Modrost današnjega dne

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Ko bi bile stvari zmeraj takšne, kakršne so videti, bi bila naša domišljija za marsikaj prikrajšana."

(L. D.) 

Še sem tu

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ni me in vseeno sem. Toliko za povedati, a na koncu ostanem tiho. Preveč besed in premalo pomena povsod okoli, da na koncu ne dodam še svojega na vrh vseh neumnosti, ki jih dnevno konzumirate. Za povrh me je v temeljih streslo – bolezen, ki me oplazi enkrat na desetletje, slovo ljube štirinožke in povsem nepotrebna smrt najlepšega puhka Robija. Prej, potem in vmes dve službeni poti in eno prijetno potepanje po čudoviti Škotski. Presek bi lahko vseeno nosil plus, a so tiste temne plati večnega vrtiljaka, imenovanega življenje, vendarle vrgle preveliko senco na preteklih mesec dni, da bi mogla in zmogla reči, da sem se iz temne luknje privlekla kot zmagovalka ...

Ena modra

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Continuous effort ‒ not strength or intelligence ‒ is the key to unlocking our potential."

W. C.

Kako stvari vidijo drugi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih drugačen pogled na iste stvari ustvari njihove lepše podobe.

Pika Nogavička je pač frajerka!

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes se jih kar nekaj sprehaja okoli. Še večja frajerka pa je njena avtorica, Astrid Lindgren. 

 

Tisti divji konj sem

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ste že videli turški film "Zimsko spanje", prejemnika lanskoletne cannske zlate palme? Film, ki te ne zapusti, niti po dobrih treh urah, kolikor traja. V tem praznem, puhlem svetu, prenasičenem tudi s praznimi posamezniki, obstajajo neizmerno lepi kraji, med nami pa veliki ljudje, ki s pomočjo kamere čarajo ilustracije polne hrepenenja, v katerih zaživijo iskrivo-iskreni pogovori. Preprosto lepo. Za oči. Za ušesa. Za pobožat romantično-realistične duše, za jokat in se zjokat, za trpet, za ponovni razmislek o tem, zakaj smo in kam gremo.

"Every achievement is worthless, ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

... unless it is a link in the chain of development."

E. M. F.

Življenje spreminjam v mozaik individualnih zgodb, morda tudi zgodb o uspehu, mozaik pa nikoli ne postane podoba, ki bi sama zase karkoli predstavljala. Morda to počnem zavestno, četudi moja zavest trdi, da si želi vse kaj drugega. Lažem sebi ali resničnost dojemam kot lažno? Prepričana sem bila, da delujem usmerjeno ... In vendar ni želenega rezultata. Ateistično verujem in tečem po labirintu neskončno veliko vmesnih postaj, cilj pa se vse bolj oddaljuje. "Pa si to res želite?" me je vprašala. Pest sem stisnila, sicer bi klofuta spraševalko močno zabolela.

Moja polomija leta 2014

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ni veliko ljudi, ki jih občudujem. Kar ne pomeni, da je malo takih, ki jih imam rada. Ali spoštujem. Cenim. Ampak občudujem le redke. Med njimi so ljudje, ki so mi "blizu", a so fizično daleč stran od mene. So toliko moji, kot so tvoji, vaši. No, v resnici so svoji, zagotovo pa samosvoji. Med njimi sta Miljenko Jergović in Marina Abramović. Te dni sem razmišljala, da tule nisem nikoli zapisala avgustovske londonske dogodivščine. Danes zjutraj sem se jo namenila napisati kot največji fail leta 2014. Kakor se rado zgodi, se stvari zapletejo, zato da se spet postavijo na svoje mesto, zlasti pa ugotoviš, da je vse nekako čudežno prepleteno. Sinoči sem končala z branjem Jergovićeve knjige "Oče", zato sem danes pri zajtrku malce po spletu vohljala kaj počne. Naletim na njegovo spletno stran in na veliko presenečenje na tale zapis o Marini Abramović. On, ki mi je tako ljub, prav tako občuduje njo, ki sem se jo avgusta 2014 namenila srečati na njenem performansu 512 ur. Vau!

Bila sem tam:

Na sončno avgustovsko jutro sva se z bratom napotila proti galeriji Serpentine v londonskem parku. Na najino srečo sva bila tam dovolj zgodaj, da se še niso ustvarile kilometrske vrste. Vstop je bil prost, v galeriji pa si lahko ostal poljubno dolgo. Ta "poljubnost" je pomenila, da so se za naslednjo skupino obiskovalcev vrata galerije odprla šele, ko jo je določeno število obiskovalcev zapustilo. Ni trajalo dolgo in že sva bila na vrsti. Stvari si moral pustiti v garderobi, pred vstopom pa bil opozorjen, da moraš biti tiho in si natakniti slušalke. Kratek opis:

512 Hours
In Summer 2014, in a unique work created for the Serpentine, the internationally acclaimed artist Marina Abramović performed in the Gallery for the duration of her exhibition:  10am to 6pm, 6 days a week, attracting a total of 129,916 visitors. Creating the simplest of environments in the Gallery spaces, Abramović’s only materials were herself, the audience and a selection of props. On arrival, visitors both literally and metaphorically left their baggage behind in order to enter the exhibition: bags, jackets, electronic equipment, watches and cameras were not permitted to accompany them. The public became the performing body, participating in the delivery of an unprecedented moment in the history of performance art.

Postal si del performansa.

Vznemirjujoče pričakovanje neslutenega in zlasti trenutek, ko jo bom ugledala. Priložnost življenja približati se tej ikoni našega časa. Ampak … Kmalu je pome prišla ena od pomočnic, me odvedla do nekega piedestala, me postavila tja gor in mi nakazala, naj zamižim. In sem. Zamižala. Še prej sem videla, da je bil brat v podobnem položaju. Potem je bila tema. In tišina. Zgolj slutnja premikov pred zaprtimi očmi. Pet, deset, petnajst minut, pol ure sem tako stala. Potem sem odprla oči. Brata nikjer, vse polno neznancev okoli mene, Marine nikjer. Pomaknila sem se v sosednji prostor, kjer me je čakala nova izkušnja, ki je znova terjala temo, tokrat zavezanih oči. V tretjem prostoru je bilo gledanje dovoljeno. Marine nikjer. Brata nikjer. Odločim se, da imam umetnosti dovolj in grem ven. Vzamem svoje stvari, stopim v predprostor, kjer me napade neka televizijska ekipa in prosi za intervju, ki ga odklonim, počasi se napotim proti izhodu, še prej napišem svoje vtise na za to namenjen prostor. Zunaj me čaka brat. Ki pove, da je srečal Marino. Da je Marina stala pred mano, ko sem miže okušala neznane razsežnosti tišine in teme, da ga je prijela za roke in popeljala po galeriji.

Nauk: kdor deluje v skladu s pravili, zamudi življenjsko priložnost. Moj brat je goljufal in je srečal legendo. No, tudi sama sem jo, a videla je nisem. Fiasko. Popoln. Sem pa danes odkrila, da so moji vtisi javno dostopni.

Kr neki.

Dickens se moti*

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še eno leto smo odkljukali. Precej grenkobe me veže nanj, čeprav je bilo tudi veliko razlogov za srečne trenutke. Kar me žalosti, je dejstvo, da leta minevajo, se izgubljajo neznanokam in čeprav naj bi bilo z leti vse lažje, razumljivejše in mirnejše, se zdi, da so leta, ki jih je zaznamoval nabor teh občutenj in stanj, minila že v nekem drugem življenju neki drugi meni. Če naj bi rasli, se osebnostno bogatili in brusili grobe nedodelane dele samih sebe, se mi vse bolj zdi, da me čas, ki mineva, oblikuje v vse bolj brezoblično gmoto. Vse manj je mene, vse manj sem podobna sebi. In vendar sem tole tukaj jaz. Pozabljam se imeti rada, ob neumnostih in brezčutnostih ne znam brzdati čustev, po vseh pričakovanjih in hrepenenjih pa me je dokončno zapustilo tudi upanje. Trideset, štirideset let grajenja, zato da potem obupamo ...? "Kaj bi oceanu dodajala solze?" bi rekla N. M.  

Naj leto preseneti. 

-------------------

* "I have been bent and broken, but — I hope — into a better shape." (C. D.)